Mogoče se v svojih recenzijah plošč z določenimi pridevniki že malo ponavljam, a tolažim se s tem, da pa morda le kažejo na to, kakšne vrste glasbena izkušnja me zanima. Torej, Engourdissement Thomasa Bonvaleta, ki nastopa pod imenom L’Ocelle Mare, daleč najbolj čudna in neuvrščena plošča, ki mi je v zadnjih mesecih (pa tudi letih) prišla pod roke. Gre za tretji album tega projekta, ki predstavlja do sedaj največji odmik od kitarskega stila, ki ga je razvil in proslavil v zasedbi Cheval De Frise. Z leti je v tem projektu kitaro zamenjal bendžo, pridružila pa se mu je tudi kopica »glasbenih« in »ne-glasbenih« predmetov. Na posnetkih, ki tvorijo Engourdissement, se Bonvalet odreka ne samo konvencionalni glasbeni strukturi (te pravzaprav nikoli ni zares uporabljal), temveč tudi kakršnemukoli razvoju motivov, ki vznikajo, kot se zgodi pri svobodni improvizaciji. Album je tako sestavljen iz kopice »prekinitev«, ki postanejo ključna sestavina. Morda prekinitev sicer ni prava beseda, saj se resonance nikoli ne prekinejo, vendar kaže na nek pristop, ki omogoča posameznemu zvoku, ideji, aglomeraciji, da zažari z največjo možno intenzivnostjo in osredotočenostjo in nato ugasne v noč. Plošča je tudi sicer posneta ponoči v kolibi, kjer je Bonvalet zadnja leta živel, in celoten proces snemanja in rezanja posnetkov izpostavlja ravno tiste trenutke, ko šum okolice in oprijemljivost atmosfere zazveni in napolni tišino. Vendar se Bonvalet s tem ne spoprijema na nek postcagevski način, pa tudi s sodobnoimprovizacijsko občutljivostjo za tišino in posamezne zvoke ne. Na delu je nekaj dosti bolj čudnega – nenadni rezi, »iracionalne« prekinitve, zvoki, ki obvisijo v zraku, sama »klima« postane instrument. Ko poslušam, se počutim kot voajer, ki mu je bil ponujen vpogled oz. v-posluh v intimni svet nekega posameznika. Kot bi bil priča nočnemu pogovoru s hišo, živalmi, rastlinami, duhovi, prevrnjenimi stoli in prelomljenimi vejami. Sam posnetek je povsem grob, s polno malodane diktafonskega šumenja, a kljub temu s širokim frekvenčnim rangom in toplim zvenom. Prvi kos tako sestoji predvsem iz tolčenja kovinska jezička orglic ob kolena in zamolklega, skorajda synthovskega zvoka, ki ga povzroča skupaj z bobnenjem dlani, čevljev, tal. Spet drugič se pojavi afriško zveneči ritmični motiv na bendžu, po katerem brenka s posušenim makovim cvetom, ki s šumečimi semeni v popku ustvarja dodaten ritem. Nato se zasliši še mehanični metronom v spektralni sinhronizaciji – dokler ni vse skupaj brcnjeno vstran in zaustavljeno. Celoten plošček je razmeroma kratek in čisto možno je iti skozi, ne da bi uspel ujeti dogajanje, ko je že konec in si rečeš »Kaj?«. In nato poslušaš še in še in ta ujeti svet začne nagovarjati tebe in prostor, v katerem si. Prostor, ki se konstituira skozi reze, fade-oute, vznikanja čričkov, vetrovnih donenj glasbenih vilic in odzvenov klavirskih tipk, ki so glasnejši kot udarec po njih. Thomasu Bonvaletu je uspelo ustvariti fantastično meditacijo o zvokih, okolju in vitalni vlogi (glasbenih?) trenutkov v naših življenjih. V tem smislu je precej blizu nekaterim izdelkom s področja sodobne improvizacije, hkrati pa je od njih neskončno oddaljena. To je ena zares redkih plošč, ki jih poznam, za katere niti približno ni jasno, KAJ naj bi ta glasba bila. Ne gre za noise, improvizacijo, redukcionizem, kompozicijo, musique concrete ali karkoli drugega. Večina glasbe ima nekakšne »zglobe«, za katere se lahko primeš, ki te nekam umestijo ali ti vsaj ponudijo možnost različnih vstopov. Glasba na Engourdissement je večino časa brez vsega tega.
