Trganje skozi odprte akorde v zasledovanju sončnih odzvenov, ki se bleščijo v tokovih zlatih činel in sočnih pokanj po bobnih, zaklenjenih v nedoumljive zanke poliritmičnega teka. Tako nekako bi opisal svoje prvo srečanje z glasbo Cheval de Frise in barve, ki mi jih je vzbudila. Ta v teh krajih relativno neznani francoski duo je deloval v letih 2000–2005 in v tem času izdal tri plošče povsem unikatnih idiosinkratičnih glasbenih draguljev, ki bodo, kot kaže, za vedno ostale predvsem domena glasbenih sladokuscev oz. tistih srečnežev, ki jim je uspelo na kakršenkoli že način priti v stik z njihovo glasbo.
Dolgo časa sem imel občutek, da se jih drži fascinantna a hkrati moteča obskurnost. Teh sedem ali osem let, odkar jih poslušam, sem malodane vsakemu, ki je imel potrpljenje, spregovoril o svojem navdušenju oz. že kar obsedenostjo z njimi. Nihče jih ni poznal. Le v zadnjem času sem po čudnem spletu okoliščin naletel na nekaj ljudi, ki so vedeli zanje in, še več, spoznal tudi kitarista Thomasa Bonvaleta, ki sedaj nastopa v solo projektu z imenom L’ocelle mare (glej intervju v tej številki!). Dobil sem dokončno potrdilo o njihovem statusu: KULT. Kult, ki ostaja seveda vsem na voljo kot odprta zakladnica, in mogoče bo moja rekapitulacija njegovih treh plošč koga spodbudila, da tudi res seže po njih. Hkrati pa bo to en del izpolnitve osebnega »dolga«, ki ga do te zasedbe čutim, in zaklel sem se prispevati svoj del k širjenju njihovega imena.
Istoimenski prvenec iz leta 2000 se začne s »klasikom« Connexion monsrueuse entre un objet et son image, ki takoj pripravi teren za naslednjih štirideset minut. Uvodni akordi takoj izpostavijo posebnost: gre za duo ozvočene akustične kitare z najlonskimi strunami in rockovskega drumseta. Morda na papirju to ni videti nič posebnega, a v resnici predstavlja za cel svet razlike. Koliko skupin, ki igra t. i. »math-rock« ali »math-core« – na kar lahko glasba Cheval De Frise bežno spomni –, se lahko »pohvali« s tovrstno zasedbo? Kitara Thomasa Bonvaleta je prava kaskada zvočnih barv, ki odmevajo skozi prebliske folka, flamenka, svobodne improvizacije in post-punk-rock-metal riffinga. Od odprtih svetlih akordov do tremolo struženja vseh strun naenkrat pa do nervozno disonantnih ritmičnih motivov in nežnih ubiranj in pobrenkavanj žene Bonvaletova kitara glasbo naprej s kompozicijsko lucidnostjo in predano izvedbo, ki meji na norost in ki s svojim energetskim nabojem daje vtis, da je na meji sesutja. Sesutja česa? Ne vemo – morda poka strun ali izgube zavesti izvajalca … Bobni Vincenta Beysselancea so pravi poliritmični izbruh, ki pa s konvencionalno rockovsko ali celo jazzovsko virtuoznostjo nima kaj dosti opraviti. Gre prej za – kot vedno pogosteje poudarjam – virtuoznost lastnega izraza in fanatično predanost glasbi. Z Bonvaletovimi strunanji plete Beysellance ritmično mrežo, ki je resda matematično natančna, ampak nikakor ne metronomska. Večino časa pa se zdi, da ju skupaj drži ne toliko štetje kot naperjenost v izvor, iz katerega žari trenutni motiv, riff, ki še pogosteje to sploh ni. Čeprav je na tej plošči mogoče tu pa tam prepoznati kakšen punkrockerski prijem, drveč 4/4 ritem ali kaj podobnega, pa je duo že krepko na poti, ki ju bo peljala v bolj in bolj čudne, z ene strani hermetične in nedostopne, z druge strani pa za vse odprte kompozicije. Prelomljeni ritmi in sprememba taktnega načina za dobesedno vsak »takt« (!) je stalnica v glasbi Cheval De Frise, vendar ostaja ključ, po katerem do tega pride, neintelegibilen in poslušalcu ne preostane drugega, kot da sprejme tok glasbe, ki trešči vanj z vso silo. Skladba Un pont et des eaux des noires limoneuses se tako začne s precej nesimetričnim ritmičnim vzorcem, kateremu se priključi kitara, ki sicer igra v istem »tempu«, vendar z občasnimi nizkimi toni sugerira povsem druge poudarke. Tako se oba parta zapleteta v nekakšen poliritem, ki pa se nikoli ne razreši in le napreduje v vedno nove asimetričnosti, ki ohranjajo osnovni pogon. Vse to poteka tako natančno, da se prehod na naslednjo sekcijo kljub odsotnosti očitnejših opornih točk dogodi povsem gladko in pusti vtis čudovito napredujoče kompozicije. Album se zaključi s skladbo Noblesse de l’echec (2), ki je prelep »povzetek« estetike celotnega albuma. Slišimo lahko zvočne pokrajine, ki jih ustvarja le ena kitara s hkratnim hammer-on/pull-off vzorčenjem in brenkanjem odprtih strun. Do izraza pride tudi občasni overdrive, ki ga Thomas uporablja pri nekaj izbranih delih in ki kot npr. zaključek te skladbe z zvenečim ubiranjem distorziranih tonov spomni na najboljše trenutke blackmetalskih riffov v povsem tujem okolju.
Naslednji album z naslovom Fresques Sur Les Parois Secrètes Du Crâne (približen prevod bi se glasil Freske na skritih delih lobanje) je občutno bolj zahteven in težje prehoden. Zvok je drugačen in bolj razpršen, bogat predvsem v nizkem in visokem frekvenčnem rangu. Dosti skladb je odigranih tiše kot na prvencu, Vincent pa pogosto namesto s palčkami po bobnih udriha z metlicami, ki ob glasnem igranju udarcem pridajo posebno konturo. Bonvaletovo igranje je še bolj našpikano, ostro in asimetrično, a hkrati bolj samozavestno tudi v podaljšanih zvenenjih razstavljenih akordičnih kontrastov. Opaziti je naraščajočo kompleksnost in vedno bolj odločno sledenje povsem osebni viziji glasbe, ki se pravzaprav niti za trenutek ne ustavi ali na kaj nasloni. To Cheval De Frise prej kot math-rocku postavlja ob bok bolj rigoroznim strujam radikalne improvizacije na eni ter prvakom nove rock kompleksnosti, kot so (bili) ameriški Flying Luttenbachers, Hella, Ohrthrelm in podobni, na drugi strani. Hkrati pa so Cheval De Frise od tega povsem odmaknjeni in ne vem, če pri tem igra vlogo tudi dejstvo, da prihajajo iz Evrope. Vsekakor ne kažejo enakih vplivov kot omenjene skupine. Z njimi jih druži za v širšem smislu še vedno indie-rock okvir nedoumljiva stopnja kompleksnosti in vlaganja energije v ustvarjanje kompozicijskih miniatur, ki v ničemer ne zaostajajo za sodobno »resno« glasbo, čeprav tam verjetno nikoli ne bodo priznane. Ravno tovrstna situacija pa botruje nekakšni nerazumljenosti zasedb, kot so Cheval De Frise, za katere imam občutek, da se jih bo redkokdo lotil s povečevalnim steklom in isto vnemo kot preučevanja npr. Schoenbergovih partitur ali celo tistih Johna Zorna. Kar je prava škoda, saj je ta plošča pravo leglo gostih sončno-oglenih biserov neštetih odtenkov. Če bi si že moral izmisliti glasbeno-referenčni opis njihove glasbe, bi dejal, da zvenijo, kot bi se pionir neidiomatske improvizacije strunar Derek Bailey odločil igrati striktno komponirani »math-rock« z vplivi folka. In s tem se seveda sploh še nisem približal. Naj namesto predalčkanj raje omenim še naslovno skladbo in Phosphorescence de l’arbre mort (Fosforescentnost mrtvega drevesa), kjer se Thomasu in Vincentu pridruži še neznani gost, ki z nekakšnimi motoriziranimi loki igra strunska glasbila, da zvenijo kot visokofrekvenčni hurdy-gurdy, križan z orglicami. V glasbi Cheval De Frise se tako prvič pojavijo podaljšani pedalni toni, kar je svojevrstna kulminacija fantomatsko prisotnega, a nikoli zares utelešenega notranjega zvena sicer po pravilu povsem pointilistične glasbe. Kot poslušalca in fena me ti skladbi napolnita s skoraj nevzdržnim užitkom, saj prek teh zvokov konkretizirata nepretrgan žar, ki zajema in s katerim zajemam celotno glasbo Cheval De Frise.
Zgodba se zaključi z EP-jem La Lame Du Mat in sledečo turnejo po ZDA, po kateri Cheval De Frise razpadejo. Na La Lame Du Mat igrata glasbenika, ki sta po nekaj letih intenzivnega koncertiranja in skladanja našla tudi določeno domačnost v lastnem izrazu. Po eni strani je plošča nadaljevanje Freques sur les parois secretes du crane, po drugi strani pa vsebuje dosti manj tenzije in razdrobljenosti. Zvočni rang bobnov je razširjen z raznimi tam-tami in zvončki, več pa je konvencionalnega ritmičnega flowa – po Cheval De Frise standardih, seveda. Tudi Thomas z nekaj novimi zvočnimi odtenki nakazuje prihodnjo evolucijo v projektu L’Ocelle Mare. Prvič lahko slišimo tudi nekaj prav »otožnih« akordov, na katere nas do sedaj niso navadili, in vse skupaj zveni, kot da že prepuščata vajeti zaključku, ki njunega izraza niti ne kristalizira niti povzema, kljub temu pa ponudi sinoptično branje, vrženo v širjave odzvenov, brazd, nenadnih vznikov nevarnosti in subtilne lepote. Tako album kot celotna njihova diskografija tako ohranita status hermetičnega objekta, v katerem so skrite eksplozije nekega izraza, ki ni bil nikoli dešifriran in ki čaka, da škatlo obrnemo navzven.
Zasedba:
Thomas Bonvalet – akustična kitara z najlonskimi strunami
Vincent Beysellance – bobni in tolkala
Diskografija:
Cheval de Frise (2000)
Cheval de Frise/Rroselicoeur split (2001)
Fresques Sur Les Parois Secrètes Du Crâne (2003)
La Lame Du Mat (2005)
