Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Šestič.
Jan Kozlevčar – za prijateje Kozel – je samouki muzičist, ki je v matični stonerrokovski zasedbi Carnaval (http://www.myspace.com/carnavalbaraka) najprej gulil bas in bobne, preden se je po sili razmer (in menda zaradi velikega ega, vsaj tako trdi bendovska biografija) prelevil v kitarista.
Neusmiljeni kritik SAZAS-a in koncepta avtorskih pravic. Pred slabima dvema letoma je tako v medije stopil kot tisti, ki je vzel buldožerski poziv Pljuni istini u oči (Helidon, 1975) dobesedno in zares. Novejša zgodovina priča, da se je prva SAZAS-ova stolica takrat zatresla, ga potem dolgo prebolevala in nikoli (docela) razumela.
Poleg nabrušenih akordov Kozel radevoljno trosi enako ostre, nabrite, neizprosne modrosti. Na njegovem fejsbuk zidu so se pod težo sil klanca in Kozlovih fizikalno-filozofskih zakonov tako razleteli že mnogi “slovenski glasbeniki” (sintagma, ki je zaradi odmevne propagandne “kvotne” akcije v žargonu marsikaterega domačega muzičista in kritika pustila ideološki, celo pejorativen prizvok), politični ksihti in drugi glasniki nacionalizmov, populizmov, primitivizmov in podobnih kvant.
Carvanalovskemu kitaristu sem zato namesto sedmih vprašanj o njegovi muziki vrgla žogo sedmih provokativnih misli sedmero filozofov in muzičistov. Za dobro mero sem mu pritaknila še očeta evolucijske teorije in romantičnega pesnika.
V svoje-glavi maniri je – pričakovano – žogo zalučal daleč čez igrišče. Verjetno jo bodo nekateri še dolgo iskali.
ENA “Cel svet gre k hudiču, pogodbe za snemanje plošče nimamo in še nikoli se nisem imel tako dobro!” (Jeff Tweedy)
JAN KOZLEVČAR 1 O nesreča in revščina – rejnici brez sočutja! Ledenokrvna mačeha, stroga vzgojiteljica zbranosti, poštenosti, resnobne ironije in lažna kameleonska sestra, varuhinja in posmeh, lisica mimikrije. Kdo lahko taji, da nista ti edini, ki se jima nebogljeno in nečimrno, po pozornosti hlepeče dete lahko in mora predati v rejo, če naj njegova nedorasla pohlevnost in otročja izzivalnost kdaj poženeta rodovit splet korenin in končno zrasteta v mogočno, zrelo in razsipajoče drevo z nabreklimi sijočimi plodovi iz zlatega snega?
Nič čudnega, da se pogosto zgodi, da se ju v okoljih, znanih po tradiciji neuspelih soočanj z lastno jalovostjo, namesto za sredstvi, zamenja za cilj; opeva se ju kot kriterij za vsakovrstno razločevanje: tako da se na koncu tudi vprašanje kakovosti, kakršnekoli že, zvede na sprevrnjeno rejniško razmerje s strogo mačeho in njeno kruto hčerjo. Kdor je bedne vpletenosti v ta odnos rešen, temu ni rešitve.
K sreči nas, živečih v takšnem okolju, pa človek tega prekletstva prostosti večinoma ni deležen, čeprav si ga, če smo povsem iskreni, mnogokrat želi. Celo tako zelo, da mu včasih, v težkih trenutkih neodločnosti, ne preostane drugega, kakor da sovražno situacijo pribije na zid trpljenja, da jo vizualno strne v podobo križa, pod križ pa v ironični ekstazi brezbožne distance, v onaničnem afektu nepodredljive osredotočenosti na oltar izpljune ustvarjalno seme najintimnejšega ponosa. Blues… Kot na primer Ivan Cankar v svoji Zaklenjeni kamrici.
DVE “Samo bolna glasba danes ustvarja denar.” (Friedrich W. Nietzsche)
JAN KOZLEVČAR 2 Friedrich W. Nietzsche je že v svojem času – kakor pravimo – zadel žebljico na glavico, ko je razkrinkal modernega glasbenika, tako da je v njegovi umetnosti prepoznal progresivno razvijajoč se dar za laganje. Glasbenik je postal igralec. To preobrazbo umetnosti v igralstvo je Nietzsche pripisal propadu značaja, fiziološki degeneriranosti, natančneje – obliki histerizma. Za svojega sodobnika Wagnerja je dejal, da “ni bil “kontradiktoren” genij, kakor so govorili o njem. Bil je nekaj “popolnega”, tipičen dekadent, ki mu manjka vsakršna “svobodna volja”, saj je vsaka poteza nujna.”
Kako vznemiriti pasivnega modernega človeka, čigar dejavnost in smisel sta podrejena zgolj ugodju? “ Razdražimo živce, ubijmo jih, ravnajmo z gromom in bliskom – to prevrača… Predvsem pa prevrača strast. Dogovorimo se že glede strasti. Nič ni tako poceni kot strast. Lahko si brez vseh vrlin kontrapunkta, ni se ti treba učiti – strast znamo zmeraj! Lepota je težka: varujmo se lepote!…” (Nietzsche, Primer Wagner)
TRI “Rad imam kakršnekoli reakcije, ki jih dobim za svojo glasbo. Samo, da da ljudem misliti. Če dobiš polno dvorano pijanih, zadetih ljudi, ki se zbudijo in začnejo razmišljati, potem si že nekaj naredil.” (Jim Morrison)
JAN KOZLEVČAR 3 Težave se začnejo, ko ljudje zaradi glasbe začnejo misliti, da mislijo. Takih je hitro dovolj, tako da na koncu te poti celo glasbenik sam zase začne verjeti, da misli. Kaj ni Morrison sam nekako raz-mišljen? Kaj ni potreboval občinstva, da bi lažje sam sebe prepričal, da misli? Moderen človek, ki je bral Nietzscheja in mu celo posvetil improvizirano odo, pa je vseeno ostal tako prekleto moderen. Vsekakor je nekoč Morrison najbrž razmišljal.
ŠTIRI “Počutimo se svobodne, ker nam primanjkuje jezika, s katerim bi artikulirali nesvobodo.” (Slavoj Žižek)
JAN KOZLEVČAR 4 Počutimo se svobodne, ker jezika sploh ne razumemo kot problem. Počutimo se svobodne, ker ne razumemo dejstva, da se vse lomi skozi prizmo jezika. Tudi glasba. Verjamemo, da smo ujeli poanto življenja. S tem pa se le zapletamo v pajčevino nerazumevanja in ignorance – svet je postal poligon, v katerem zbegani nevrotiki izživljamo svojo tragično perverznost.
PET “Ugotavljam, da so glasbene note in ritme najprej pridobili ženski ali moški predniki človeka za zapeljevanje nasprotnega spola.” (Charles Darwin)
JAN KOZLEVČAR 5 Nekaj je v zvenu, kar presega pomen in obliko. Nekaj je v trkanju.
ŠEST “Nič stabilnega ni v tem svetu. Hrup je tvoja edina glasba.” (John Keats)
JAN KOZLEVČAR 6 Hrup postane hrup šele, ko se ustvari tišina. Vse do tega trenutka hrup proizvaja svojo fašistično koračnico – z nenehnim reproduciranjem daje vtis, da je logičen in koherenten.
SEDEM “Našo družbo vodijo nori ljudje z norimi nameni. Ti norci nas vodijo k norim ciljem. Mislim, da me zaradi te izjave lahko proglasijo za norega. In to je tisto, kar je tu noro.” (John Lennon)
JAN KOZLEVČAR 7 Šele takrat, ko bi človek lahko natanko preračunal, da bo z določenim ravnanjem ne samo izpadel nor, temveč, da bi si z njim uničil življenje, prislužil neskončno bolečino in zapravil vse možnosti za posmrtno življenje v raju, šele takrat bi temu lahko rekli etično ravnanje. Tisti “mislim” v Lennonovi izjavi pa nam jasno pove, da kljub temu upa, da se to ne bo zgodilo – v vsakem etičnem ravnanju je namreč vedno kanček patološkega, preračunljivega.
Katarina J.
