S Kavasutro na turneji 2 / 2
(nadaljevanje, za prvi del klikni na https://novamuska.org/?p=29783)
3. koncert: KC Živa, Beograd; petek, 21. februar 2025
V Beograd prispemo zgodaj popoldne in se namenimo naravnost do Cetinjske, a se po krajšem neuspešnem iskanju parkirišča (za garažne hiše je bil naš VW Transporter s svojimi 216 cm ravno malce previsok) odločimo, da gremo parkirat h KC Živa, na samo obrobje Novega Beograda, le nekaj korakov stran od Zemuna. Navigacija nas lepo pripelje čez Savo pa vse do konca vrste blokov, kjer ima eden od travnatih kucljev rdeče poslikana vrata. Parkiramo za blokom. Zaklenemo. Bi kdo kaj jedel? Dajmo si danes malo privoščiti eno otmeno restavracijo. A kaj, ko so bile vse v radiusu pol ure peš polne, brez rezervacije pa bi se načakali najbrž do večera. Dobro, gremo nazaj v center. S trolo spet čez Savo do Politike in RTS-a pa peš do prve čevapdžinice. Lakota je že tako huda, da idejo, kako si bomo privoščili nekaj otmenega, uspešno potlačimo. Pa saj hrana najbrž ne more biti tako slaba in res ni bila, se je izkazalo malce kasneje. Na vratih se prikaže znan obraz. “Maja?” “Ooo, ‘lej jih!” “Ooo, ‘lej jo!” Z Mio sta prišli za nami. Pravi feni pridejo na koncert svojega benda tudi iz Ljubljane v Beograd.
Okrepčani gremo v šoping. Eni po vinilke, drugi po čike Sobranie. Kavasutra se zapodijo v Yugovinyl, kot da ne bo več jutri. Ko po nekaj urah pridejo ven z vrečkami, le s pogledom ošvrknemo malce nevoščljivega Elektropionirja in odkorakamo s Cetinjske. Spotjo pa še poustvarimo eno kultnejših fotografij in jo poimenujemo “Cetinjska Road, The Kavasutras”.
V Živi nas že čaka Marko. Skozi vrata s stilizirano črko »Ž« v travnatem kuclju vstopimo v zaklonišče. Dvomim, da bi se našel junak med vsem nami, ki smo bili kdajkoli v Bunkerju B-51 na Gerbičevi, ki se ne bi na tem mestu vsaj malce nostalgično raznežil. Vhod skozi težka vrata z ročkami, malo naprej še ena, nizek strop, še nižji zaradi prezračevalnih jaškov, mreže po stenah. Le da je Živin bunker večji, lahko bi rekli modernejši. Betonska tla, kemični WC-ji, prezračevanje. Hodnik vodi proti šanku, levi odcep je za koncertno dvorano, kjer najdemo Marka, ki že razvija kable. Po hitrem pozdravu in kratkem obujanju spominov z lanskega koncerta Einstürzende Neubauten v zagrebški Tvornici kulture ter majici Putan Club, zaradi katere sva se z Markom spoznala, skočimo po opremo v kombi. Za štarter še prej dobimo domači konjak. Dober. Pogreje, velika električna peč, enaka kot smo jo videli že v Gnezdu, je šele začela z ogrevanjem prostora. Dela samo do vklopa ozvočenja, varovalke ne bi zdržale obojega.
Na večerjo se umaknemo v backstage, ki je v zadnji sobici zaklonišča. Pridružita se nam še Damjan in Vuk iz dua Đelić/Marković, naših predvozačev. Starejši Vuk pozna vse v Sloveniji, od Metelkove, Menze pri koritu, do Krškega. “Študiral sem tam,” pove. Za otvoritev večera sta kitarista pripravila impro-set in kot se je glasil napovednik, samo bog je vedel, kaj nas čaka, od igranja z lesenimi palčkami do elektronskih vložkov.
Med njunim nastopom se pojavi še Jovan, drugi obiskovalec “podirajočih se novih zgradb” v Zagrebu. Ter Maja in Mia. Sale Sale je prišel že prej. Vedel sem, da bo. Živa pa se ni hotela napolniti. Marko pojasni, da so šele v zadnjem tednu napovedali celo množico koncertov za ta dan; od promocije albuma Neven do koncerta Makedoncev Vagina Corporation. Pa še beograjski SKC se je odprl prvič po začetku študentskih protestov in to s kar 24-urnim programom. Vsak od naše ekipe skuša na svoj način prikriti svoje razočaranje, a kot kaže nas je pričakovanje skurilo. Večkrat smo si namreč na poti v sredo in četrtek rekli, da bo v petek v Beogradu polno.
Koncert Kavasutre se začne. Timi je tokrat na sredini, saj ni prav veliko prostora na odru. Robi se je virtuozno poskuša izogibati mikrofonu, ki visi s stropa nad bobni. Čeprav je set-lista ista kot dan prej, danes nekaj ne štima. Ne bi se spuščal v globljo analize, ta noč pač očitno ni bila naša.
Spimo pri Marku doma. Petnajst minut peš od Žive. Bend je že tretjo noč miren, saj je oprema spet ostala v zaklenjenem klubu. Na to skrb nas je opozoril tudi Saško, ki smo ga kot turerskega znalca pobarali za kak nasvet pred odhodom na pot. In še en nasvet nam je dal: “Uživajte!”. Saško, legenda, o kralju, care – hvala, smo!
Zjutraj kar zgodaj vstanemo, saj ne vemo, kaj nas čaka na madžarski meji. A najprej zajtrk. Ne uganete? Burek. Še vedno je dober. Po njem s trolo do Žive, naložimo opremo, fotka za spomin z Markom pred vhodom in na pot.
4. koncert: A38 Hajó, Budimpešta: sobota, 22.2.2025
Tik pred madžarsko mejo navigacija pokaže, da bi lahko bili eno uro pred load-in-om v Budimpešti pri ladji na Donavi – hajó namreč po madžarsko pomeni ladja, ugotovimo nekje po poti. Vendar madžarski cariniki imajo drugačne načrte, kar najbolj občuti Ajk v uri in pol, ko ga ostali čakamo v kombiju, on pa z ATA karnetom in kemičnim svinčnikom bije boje proti eni od uradnih oseb, ki se je očitno ravno na ta dan odločila za “beli štrajk”. Pa smo tudi to preživeli. Ob informaciji navigacije, da zamujamo za pol ure, pokličemo stage managerja, ki nas razumevajoče pomiri, čeprav je organizator omenjal odbitke pri honorarju v primeru zamud.
Pohodim plin in po ravnih madžarskih avtocestah čez Panonske ravnine ter le kak nasip tu pa tam parkiramo ob pomolu ladje A38 še v okviru akademske četrt ure. Po enem od dveh pomolov se vkrcamo na nasedli »Titanic« na Donavi. V podpalubju sta dve koncertni prizorišči, zgoraj je restavracija, backstage pa v strojnici z lastnim šankom in ladijskim motorjem v sredini – a must see, res!
Pod stopnicami v podpalubje srečam Borjana in Nade. Vedeli smo, da se bomo videli z Vagina Corporation, a veselje ni bilo prav nič manjše. Okoli ovinka prinese še ostale tri, nasmejane Daria, Luko ter Filipa. Po kratki izmenjavi dogodivščin sedem v kombi in se odpeljem do apartmaja na check-in brez posadke. Koda tu, koda tam, sef za ključe z drugo kodo malo naprej in že sem v penthouse suiti. Novogradnja, navzven grda siva kocka brez oken, navznoter pa čudovit atrij. Tuš, oh! Na izhodu na glavnih vratih me pričaka naloga za escape room. Tipkovnica je samo na zunanji strani vrat iz kovinskih palic, ki so na srečo dovolj narazen, roka pa dovolj dolga, da jo dosežem. Seveda ne rabim omeniti, da je kombi previsok za brezplačno parkirno mesto v kleti. Kličem številko za pomoč in prijazna sogovornica pojasni, da je parkiranje na ulici čez vikend brezplačno in naj si najdemo prosto mesto v bližini. In začuda je bilo to lažje v Budimpešti kot bi bilo v Ljubljani, da plačevanja parkirnine čez vikend ne omenjam.
Na poti na ladjo zavijem v menjalnico zmenjat nekaj evrov v forinte za prodajo mercha. Vagina Corporation so že na odru. Nastopajo na manjšem prizorišču, imenovanem Studio. Pogledam dva komada. Še boljši so kot na Mentu in v Železnikih lani. Natakarico za šankom vprašam po kakšni lokalni žgani pijači. Ponudi Unicum. Čak’-čak’, a ni to švicarska pijača, zastava na nalepki pa to? Ne-ne, to je madžarska grenčica, varjena po seveda tajni recepturi iz več kot štirideset zelišč. Tudi prav, spijem in se odpravim za merch štand. Fantje so že razstavili majice, vinilke, CD-je in nalepke. Pogledam na sosednjo mizo, kjer so se s svojimi štirimi albumi in kupi majic razbohotili Angleži Henge. Kolega prodajalec veselo pojasni, da so ravno danes po pošti dobili novo pošiljko, saj jim je že skorajda vsega zmanjkalo na dosedaj opravljeni turneji. Ajk je tokrat med komadi bolj redkobeseden. Strah pred vijuganjem po madžarsko je bil očitno odveč. Odigrajo tudi “hlače” predelane v angleščino, no vsaj delno. Kljub očitnemu dejstvu, da je velika večina publike prišla zaradi manchesterskih “vesoljcev”, Kavasutri koncert lepo uspe. Težko bi rekli, da je poleg makedonskih Vagina Corporation, ki so se pojavili v podporo v dvorani, še kdo od prisotnih že slišal zanje. No, zdaj so. In s prodajo prvega vinila smo odprli nov trg, smo se pošalili ob koncu dneva.
Med pavzo skočim v restavracijo nekaj pojest. Bučna juha s popečeno čebulo me po štirih dneh “zapoprane Kavasutrine juhe z nudli” takoj premami. Vrnem se nekje na polovici koncerta Henge. Gledam in poslušam. Ne prepričajo me prav. Klaviaturist je virtuoz. Občudujem bobnarja, ki uspe igrati z ogromno masko na glavi, pri čemer gleda na bobne le skozi ozko odprtino ust. Robi se kasneje v backstagu ni mogel premagati, da ne bi poskusil. Ja, res ni enostavno igrati, je potrdil, bobnar Henge pa pojasni, da je moral kar nekaj svojih partov predelati in odigrati drugače, kot so jih igrali na začetku na vajah še brez maske. Na koncu Robiju prijazno pusti še spisek klubov v Angliji, kjer bi lahko Kavasutra igrali. Priporočilo prijatelja, zlata vredna informacija za vsak bend.
Ura je kazala že debelo uro čez backstage curfew, zato se poslovimo od prijazne srbske natakarice in hitro znosimo opremo z odra v kombi. Čez most čez Donavo do našega apartmaja, a Ajka nekaj muči. “Zadnji dan turneje je in noč je še mlada.” Google odgovori, da je v okolici kar nekaj barov, ki so odprti do druge ure. Najbližji deset minut peš. Hajd’, pot pod noge, jaz pa z njimi – edini nasvet Saškota iz lanskega intervjuja v reviji Dialogi o organiziranju koncertov, ki se ga nisem držal, kar mi je bilo naslednji dan skoraj malo žal. Ampak, kdor ne dela napak, se ne trudi dovolj. Maestro pub na vogalu Vijolične ulice nas pričaka odprtih vrat. Očitno je v njem neka privat zabava. Ko natakarici vprašamo, če smemo po stopnicah v klet, dobimo odsekan in zelo odločen “Ne!” Odgovor se ponovi tudi pet minut do druge, ko vprašamo, če smemo v baru spiti pivo do konca. Po odhodu s plastičnimi “to-go” kozarci, v katere sta nam prelili preostanek piva, se ne moremo zediniti, ali so na Madžarskem vse natakarice take ali je to samo v poznih večernih in jutranjih urah. Glede na njuno neprijaznost nas ni prav nič pekla vest, ko smo kasneje ugotovili, da smo mogoče plačali manj piv kolikor smo jih spili.
O, glej ga zlomka, samo čez cesto na nasprotnem vogalu je odprt non-stop Spar. Ooo, se nostalgično razveselimo, tega pa pri nas nimamo več. In kot da nas življenje še ni razvajalo dovolj, še en čudež ta večer, hladilne omare s pivom sploh niso bile zaklenjene. Naberemo dve vrečki za s sabo, eno pirov, drugo s hrano pa naravnost v apartma. Tam me le sreča pamet in po lažji večerji grem spat, Kavasutre pa pustim same s pivom. Do jutra. Čeprav smo morali apartma zapustiti že do desete ure, nam nekako uspe. Prtljago naložimo v kombi in gremo še na sprehod glave prezračit. “Do velikega vodnega telesa,” si zaželi Ajk. V redu, gremo do Donave na zajtrk. Izbrani bar ni ravno ob obali, vmes je železnica pa kar nekaj nasipov do vode, ki se jo le vidi. Posedemo pred enega redkih v nedeljo zjutraj odprtih lokalov. Spet burek? Wrong! Buon Giorno Pizzeria! Zdaj smo pa ja spet nazaj v EU, zato pa sporazumevanje s picopekom ni bilo nič kaj evropsko. V polomljeni angleščini se je opravičeval, da dobro govori le madžarsko in turško, ob tem prikimaval in med kuhanjem kave stresal svoje vranje črne skodrane lase. Odnesli smo si kavo na vrt, on pa se je lotil gnetenja testa. ”Aja, kje imate pa WC?” “V McDonaldsu deset metrov nižje…”
Prijetno siti in olajšani se sprehodimo nazaj do kombija. Na poti domov se ustavimo ob še enem velikem vodnem telesu, Balatonu, ki je izven sezone sameval za zaklenjenimi ograjami. Le ena vrata so bila odprta, ob obali pa par lesenih “kočij”, iz katerih se je kadilo. Napis “Sauna” pove vse. Kombi je še zadnjič vžgal, zdaj mu je to bolje šlo kot prve dni, šofer pa je že malce utrujen sedel za volan, najbolj zaradi sinočnjega “truda”. Ljubljana je za ovinkom.
- Kako se ti lahko oddolžimo za vožnjo in vso pomoč?
- Dve majici vzamem.
- Daj vzemi še vinilko!
- OK, vzamem še vinilko.
- Je to to?
- To je to. Aja, pa še moja spalka je nekje pod opremo, ob priliki mi jo dostavite. Srečno pot domov v Vrtejbo.
