Internet je v Sloveniji prisoten od leta 1991, kar pomeni, da je star toliko kot naša država in kot je najbrž povprečna starost bralcev moje kolumne. 35 let se v času bliskovitega tehnološkega razvoja zdi kar veliko. Mlajši od te starosti si težko predstavljajo, da je življenje prej potekalo povsem drugače. Ko se premikam po časovni premici v preteklost, merim razdalje z desetletjem kot osnovno enoto, sicer bi težje zaznali pomembne premike in spremembe. Običajno se še vsi dobro spomnimo zadev izpred dvajsetih let, podrobnosti za več od tega pa se začenjajo izgubljati v luknjah spomina … vse do takrat, ko se nekateri soočijo s podrobnostmi iz otroštva in mladosti, ne spomnijo pa se več zadev, ki so se odvile malo prej in so pravzaprav šele spomin v nastajanju. Dvajset let je v ogledalu povprečnega življenja videti kot relativno kratek čas, zlasti če vključuje današnjost, ki je polna hitrih sprememb in stalnega dogajanja. Moje ravnilo za presojo vrednosti muzike pa je zaznamovano s številko 50. Ob tem se mi porajajo številna vprašanja, zlasti, katere so tiste plošče, ki jih še vzameš v roke in jih poslušaš po petdesetih letih, in zakaj? Ter seveda drugo, kaj od tega, kar nastaja danes, bo želel še kdo poslušati ali celo kupiti čez petdeset let?
Pred dobrimi petdesetimi leti sem prvikrat slišal etiopsko in nigerijsko muziko, o kateri bom pisal tokrat. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila doba gibanja neuvrščenih, v katero so se od sredine petdesetih začele povezovati države »tretjega« – bolj ali manj revnega in nerazvitega – sveta, ki so se večinoma izvile izpod kolonialnega jarma in ki v času hladne vojne niso videle svoje prihodnosti v bipolarno razdeljenih sferah zahoda in vzhoda. To je bila pravzaprav izbira težje, a boljše poti – vsaj tisti čas je bilo tako. Med vizionarji na poti k takšni boljši prihodnosti je bil Tito, saj je bila naša rajnka skupna država Jugoslavija med ustanovnimi članicami tega pomembnega gibanja. Medsebojno sodelovanje in pomoč ni bilo samo gospodarsko in politično, temveč je vključevalo tudi izmenjavo študentov. V Ljubljani so študirali fantje in dekleta iz različnih držav črne celine. Med njima je bil tudi mlad par iz Etiopije, ki je stanoval v Akademskem kolegiju, kjer smo se spoznali in občasno poslušali za moja ušesa nenavadno glasbo iz njune domovine. Nekaj sob naprej so pri Nigerijcih odmevale prve plošče takrat vzpenjajoče zvezde Fela Kutija, mi pa smo poslušali Osibiso pa Erica Burdna z njegovo zasedbo War, nažigali prvi dve plati Santane in Pink Floyd. Zato danes o Etiopiji in Nigeriji v glavni vlogi.
Študentska izmenjava je bila možnost za pridobivanje novega znanja, spoznavanje drugih dežel in življenja v njih ter vmesna postaja na razvojni poti mladih, ki so bili nadarjeni, a tudi iz dovolj premožnih družin, ki so jim (s pomočjo države) to omogočile. Otroci naših intelektualcev, partijskih funkcionarjev, partizanov, zdravnikov in inženirjev so želeli študirati na uglednih univerzah razvitega zahoda v Londonu, Parizu, na Dunaju in drugje, mladim študentom iz južne poloble so Sorbono, Harvard, Oxford, UCLA, Yale nadomestile fakultete univerz v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani pa tudi številnih vzhodnoevropskih držav.
Afriške države imajo raznoliko, a bogato zgodovino, ki so si jo pisale same ali pa so jim jo pisali drugi, kar je bolj ali manj znano, poudarjeno ali podvrženo pozabi. Vladarje Malija, o katerem sem pisal v prejšnji kolumni, bomo na zahodu kmalu pozabili. Niti odlična plošča pihalca Chica Freemana z naslovom Kings Of Mali (1978) iz njegovih začetkov pri založbi India Navigation Company ni nikoli dočakala ponatisa v digitalni obliki na CD formatu. Etiopski vladarji so sicer ohranjali kolonialno neodvisnost svoje dežele vse do Mussolinijeve agresije v Abesiniji pred začetkom druge svetovne vojne, kasnejšo svobodo pa sta zaznamovali vladavina diktatorja Haile Selassia in vojaški udari ter napetosti znotraj te velike države, ki šteje 135 milijonov prebivalcev na 1,1 milijona kvadratnih kilometrih površine, v njej pa kohabitira 80 različnih etnij in več veroizpovedi s prevladujočim krščanstvom. Intelektualna in monetarna elita je vedno poskrbela za svoj obstoj ter udoben življenjski slog. Sodeč po tem, ni mogoče spoznati niti vse raznolikosti, kaj šele napetosti znotraj kake dežele. Zato ne preseneča, da so po svetu razkropljeni etiopski študentje poslušali zlasti muziko tistega trenutka in tistega okolja, iz katerega so prišli. Ker je šlo za sinove in hčere politikov, vojakov, trgovcev, zdravnikov in druge elite iz velikih urbanih središč s tipičnim meščanskim pečatom, sem najprej spoznal Ethiopian Modern Instrumental Hits, kir je bila takrat »in«. Na kasetah so imeli posnetke aktualnih zvezdnikov, ki so večinoma snemali za AMHA Records in so bili izven meja svoje domovine tako rekoč popolna neznanka. Zlata leta te založbe so bila med 1969 in 1978, tako da sem imel izjemno srečo, saj sem lahko slišal nekatere posnetke prav v času, ko so bili izvajalci na višku ustvarjalnosti in slave. Njihove plošče so kraljevale na lestvicah popularnosti in se vrtele na radijskih valovih te velike afriške države. Težava pa je nastopila, ko sem želel priti do teh posnetkov, saj se plošč in kaset v Evropi praktično ni dalo dobiti vse do konca 1990 let, ko je na krilih vsesplošnega navdušenja nad glasbami sveta vzniknilo zanimanje tudi za to spregledano produkcijo. Leta 1997 je francoska založba Buda Musique zaznala tržno priložnost s ponudbo posnetkov iz arhivov založb AMHA Records, Kaifa Records in Philips Ethiopia Records, iz zlate dobe etiopske glasbe iz pretežno prve polovice 1970 let, dopolnjenih z novimi, saj so nekateri glasbeniki vstali iz pozabe in doživeli novo kariero. V ta sklop sodi tudi odličen nastop dveh etiopskih legend, pevcev Mahmouda Ahmeda in Alemayehu Esheteja ob spremljavi Baudume’s Banda na odru ljubljanskih Križank 20. maja 2010.
Etiopski singli in albumi iz arhivov družb AMHA, Kaifa in Philips Ethiopia so bili pri francoski založbi Buda Musique izdani v okviru kolekcije s skupnim naslovom Ethiopiques. V okviru te serije je bilo dosedaj izdanih 30 CD-jev, na katerih je zbrano praktično vse, kar je nastalo v Etiopiji od 1960 do 1970 let. Izvajalcev je čisto preveč, da bi jih naštevali. Danes je vse dostopno na pretočnih platformah in si je možno za pokušino zavrteti nekaj plošč, da bi začutili ta groove in specifičen melos posameznih izvajalcev od ruralno zvenečih do urbanih etio-jazz bandov, ki so takrat nastopali po barih in plesnih dvoranah. A naj vas to ne zavede, saj nikakor ne gre za cenene pocukrane muzikante. Mulatu Astatke in Getachew Mekurya sta povsem čistokrvna jazzarja, Mulatu je pravzaprav šele od leta 2000 naprej, torej že v visoki starosti (rojen leta 1943), doživel svojo svetovno slavo, da ga častijo kot očeta t. i. Ethio-jazza. Če že vztrajno nagovarjam in opogumljam vsakogar, naj si sam poišče in izbere svojega najljubšega izvajalca in njegovo ploščo (ne oziraje se na to, kaj si misli ter kaj bo na to, t. j. tvoj okus, rekel kdo drug), bom to seveda storil prvi jaz.
V moj izbor najljubših etiopskih glasbenikov sodi saksofonist Getachew Mekurya, ki ga lahko slišimo na CD-ju Negus Of Ethiopian Sax, ki je Volume 14 dragocene serije Ethiopiques. Tudi on je igral še v pozni starosti (ni pa snemal za Buda Musique, saj ni hotel niti slišati za lastnika te založbe in producenta Francisa Falceta, ker etiopskim glasbenikom ni padlo v žep nič od avtorskih pravic za njihovo glasbo oziroma stare posnetke!) in ostajal odprt za sodelovanje z mladimi glasbeniki, ne glede na zvrst muske, ki so jo igrali, recimo, s punkerji The EX.
Ne vem, če bi se ravno zaljubil v etiopsko nuno Emahoy Tsegue-Maryam Guebrou, a definitivno me je povsem očarala kot glasbenica. Njena pianistična eleganca in rahločutnost sta napolnili dvorane samostana, kjer je našla mir in stik z inspiratornim prapočelom. Prava milina in minimalistično razkošje niansiranja občutij, kot ga danes le še redko srečamo. Njena piano-solo plošča je bila izdana kot Volume 21 serije Ethiopiques, gre pa za kompilacijo samih instrumentalov (vokalno ni ravno tako močna).
Volume 5 pa je moja plošča za desetko in to iz dveh razlogov. Za razliko od večinsko že zelo posodobljene pop muzike urbanih okolij, ki sicer ohranja jasen identitetni pečat, so na tej zgoščenki predstavljeni bolj prvinski posnetki iz province Tigray in Eritreje. Navdušijo s hipnotičnim ritmom, podkrepljenim s ploskanjem in čudovitimi vokali, ki niso tako sladunjavi kot na urbanih spoliranih posnetkih. Celotna plošča ima tisti drive, ki te preprosto posrka vase. Če bi moral izbrati le eno samo iz Ethiopiques zbirke, bi najbrž kar to, ki ima sicer naslov Tigrigna Music.
Zaključil pa bom s CD-jem Music From Ethiopia, ki sicer ne sodi v sklop predstavljene serije. Gre namreč za izdajo posnetkov etiopske etno muzike iz raznih koncev te države, ki pa jih je izdala skandinavska družba Caprice Records, ki ji omogoča delovanje švedska država, da opravlja pomembno kulturno poslanstvo dokumentiranja glasbene ustvarjalnosti iz domačih in tujih logov. Pester in kvaliteten izbor predstavi različna tradicionalna glasbila in mojstre njihovega obvladovanja. Z malo truda in par kliki si boste lahko na internetu poiskali dodatne podatke o ploščah, izvajalcih in zanimivih lokalnih instrumentih. Za lažjo orientacijo pri vstopu na to raziskovanje prilagam nekaj »smerokazov« oziroma povezav do poučnega BBC-jevega dokumentarca Under African Skies (1989) o zlati dobi Etio–jazza, o katerem govori tudi dokumentarec Wax And Gold (v njem nastopi Mulatu Astatke), za nameček pa še par posnetkov iz zadnjih let kot dokaz, da tradicionalna etiopska muzika še živi in da jo neguje vrsta odličnih mladih glasbenikov, npr. Aschalew Fetene, Yehagere Gebere, Teref Kassahun.
Jazz je močno vplival na sodobno urbano glasbo tako v Etiopiji kot v ne tako oddaljeni Nigeriji. Afro-pop je zame bolj afro-jazz kot pop, Ethio-jazz pa je rad zdrsnil bolj v pop kot v jazz in morda ravno zaradi tega ni takoj preskočil meja lastne države. A pustimo nianse, o katerih se da razpravljati. Zdaj, ko smo videli, da nune pojejo tudi v Etiopiji in da znajo tudi odlično igrati na klavir in pri tem misliti na boga, lahko odrinemo v bolj profano področje.
V Nigeriji je bil rojen afro–pop in njegov tvorec Fela Anikulapo Kuti, ki ni imel zahtevnih želja po visoki umetnosti svojih podanic. Zadovoljil se je s tem, da so se lepo urejene, nališpane, porisane in odete v pisane cunjice zvijale in migale ter ponavljale refrene… Predstava je učinkovala tudi zato, ker je bil vodja odličen in brezkompromisen ne samo kot glasbenik, temveč kot človek. Borec ni sklepal kompromisov in se ni uklonil, tudi če je za to plačal visoko ceno. Zato je bil trn v peti vojaški hunti, ki mu je porušila dom, kjer bil sedež samorazglašene države. Načeto zdravje kot posledica mučenj v zaporu ter uživanja drog so skrajšali njegovo življenje – priporočam ogled kakšnega dokumentarca o njegovem življenju, npr. Music Is The Weapon. Če smo se na naših radijskih valovih lahko seznanili z etiopsko muziko s precejšno zamudo, pa z afro-popom ni bilo tako, saj je bil (morda celo bistveno preveč) tekoče predstavljen (zlasti) na nacionalnem radiu. Kar moteče je bilo, ko so občasno ustvarjali pravo histerijo s kakim trenutnim fenomenom v pop kulturi, naj si gre za afro-pop ali obsedenost z latino muziko, kot da vse ostalo ne obstaja! Za uravnoteženje je skrbel le Radio Študent, ki je pogledal čez planke še k drugim in drugačnim godbam.
Kakorkoli, Fela je bil izjemno talentiran in razgledan glasbenik, deloholik in perfekcionist, ki je združil najboljšo tradicijo nigerijskih tribalnih mojstrov bobnarjev (o tistih iz plemena Yoruba in drugih sem pisal v kolumni Boben je ženska) z jazzovsko improvizacijo vrhunskih instrumentalistov. Vse skupaj je začinil z barvito odrsko predstavo, da je dinamičnen, glasen ritual kar klical k akciji – njegova besedila so bila vedno angažirana in odziv na socialno neenakost in teror okrog njega. Zato je bil državni sovražnik številka 1, ki je pokazal na moč sporočila umetnosti. Kot rafal iz strojnice so si sledile njegove plošče, ena bolj ostra kot druga in ena boljša od druge. In katero naj priporočim? Za uvodno seznanjanje z muziko, o kateri pišem zgoraj, bi to lahko bila kompilacijska dvojna CD-ja Heavenly Ethiopiques – The Best Of The Ethiopiques Series, pri Nigerijcih pa The Best Best Of Fela Kuti – Black President. Jabolko ne pade daleč od drevesa in če je obilno obrodilo, se ni bati za nadaljnji obstoj. Zato kaže prisluhniti tudi njegovim sinovom Femiju in Seunu, še posebej, če/ko kdo zaide na naše odre.
