Pet kantavtorjev – Peter Andrej, Dani Bedrač, Andrej Guček, Tadej Vesenjak in Matej Krajnc – razpravljajo o svojem liku in delu. Drugič.
Kantavtorstvo kot ga poznamo danes, je v tem delu sveta vzcvetelo v desetletjih po drugi svetovni vojni (intenzivneje od 60ih let naprej), predvsem s prodorom angloameriških glasbenih praks ter novih in cenejših načinov produkcije ter posredovanja glasbe, ki je hkrati sovpadal in se razvijal tudi z duhom časa. Danes so omenjeni družbeno-politično-glasbeni parametri seveda precej drugačni kot pred desetletji. Kako so po vašem opisane spremembe vplivale in vplivajo na razvoj kantavtorstva pri nas? Menite, da je danes kantavtorstvo v Sloveniji v krizi ali v razcvetu? Kakšna je vloga kantavtorja v sodobni družbi, tukaj in zdaj? Kje jih najdemo danes?
Peter Andrej:
Vplivi so se razširili s tehnologijo in zato smo se lahko razgledali naokoli. Tehnologija je omogočila, da nismo več odvisni od dragih studijev, ampak da glasbo lahko delamo doma. Vendar pa smo danes soočeni z drugimi težavami. Glasbena industrija namreč diktira take presežke in tak “žvenket” vsega in vseh, ki so se pridružili tej bitki za pozornost človeškega ušesa, da ne moreš “priti zraven”, kaj šele, da bi te sredi te mašinerije kdo slišal. Predstavljajte si, da vam 24 ur na dan nekdo nekaj tlači v uho, pa čeprav so to vrhunske stvari. Prav kmalu bi si zaželeli ene same stvari, in to je tišina. Zato je sedaj treba delati tišino.
Dani Bedrač:
Vsakršna družbena sprememba prinese neko novo klimo, nov „filing“, ki ga pesniki in kantavtorji kot senzibilne in kreativne osebe hote ali nehote vnašamo v svoje delo. Vzporedno pa se spreminja tudi tehnologija zapisov (snemanja) naših avtorskih del in omenjena cenejša produkcija slednjih ni več razlog, saj lahko v bistvu vsak kantavtor, ki kolikor toliko obvlada računalnik ali minidisk, posname svoje pesmi na kvalitativno neprimerno višji ravni kot pred desetletji. Takrat smo doma snemali še na mono kasetnike, pa so klub temu posnetki preživeli razne trendovske, časovne in ostale kataklizme. Sporočilnost šteje! Vloga kantavtorja pa se po moje v sodobni družbi niti ne razlikuje od vloge kakšnega renesančnega trubadurja iz Provanse ali ameriškega protestnega pevca iz zgodnjih šestdesetih. Kantavtorstvo kot takšno v bistvu nikoli ni bilo v kakšni resni krizi, vedno se je in se bo dogajalo nekako „na drugi strani“ (pop, rock, jazz mainstreama), torej bolj med ljudmi in manj pod okriljem etablirane oziroma institucionalizirane glasbene produkcije. Iz tega razloga kantavtorstvu pritiče oznaka „folk glasba“.
Matej Krajnc:
Pri nas je že prva kantavtorska scena konec šestdesetih izšla iz ameriško-britanskih praks po eni in evropskih šansonskih (Francija, Italija) po drugi strani. Potem se je to združevalo tudi s slovenskim ljudskim izročilom, glasbami sveta ipd. Govorim seveda o “sceni”, posamezne tovrstne ustvarjalce pa smo imeli že prej, denimo Ježka.
Danes kantavtorje, take ta prave, najdemo predvsem “on the nickel”, kot bi dejal Tom Waits. V podtalju. Dandanes kantavtorstvo, če ga jemljemo po poetični definiciji, ni v krizi, ampak v razmahu in to precej večjem kot v začetku devetdesetih, precej je dobrih avtorjev/izvajalcev, kar se vidi pri projektih/festivalih, kot so denimo Rokerji pojejo pesnike, Kantfest, Val 202: Imamo dobro glasbo, Festival šansona … Ti projekti so koristni, nujno potrebni, vendar kljub vsemu še vedno premalo medijsko opazni, kar dandanes niti ni čudno, a vendarle. Znotraj tega je precej družbenega angažmaja, vendar je navzven manj opazen, prednjači intima. Že Dylan je dokazal, da angažiranost ni nujno pokvarljiva roba, pri nas imamo nekaj odličnih tovrstnih ustvarjalcev. Tudi sam sem aktiven v tej smeri (denimo s pesmijo Prišlek, torej svojim lanskim prispevkom za projekt Val 202 – Imamo dobro glasbo), imam tudi ploščo Pesmi za gospodarsko krizo (precej satirične, intertekstualne pesmi), ki je še v predalu, a ne bo več dolgo. Na mojih zadnjih ploščah (in nasploh) je precej angažiranosti skozi zadnja vrata. Zabava in srbi me predvsem narodova mentaliteta, o tem največ pišem. Ravno zdaj so za to najboljši časi, ni pa Dylana, ki bi potegnil za seboj generacijo. Ali pa morda celo obstaja, pa ga ne prepoznamo.
Andrej Guček:
So se družbeno-politično-glasbeni parametri, kot jih imenujete, res tako pomembno spremenili? So bile v 50. in 60. letih boj za emancipacijo žensk, pravice temnopoltih v Ameriki, razredni boj, boj za socialne pravice izkoriščanih delavcev, protivojni protesti toliko bolj relevantne teme kot danes? Mogoče, vendar mislim, da se moramo ljudje na neki temeljni ravni vedno znova boriti za stvari, ki jih imamo, za katere smo mislili, da smo jih že dosegli, pa se nam vedno znova vračajo. Nočem biti pesimist, vendar pa se mi bolj zdi, da civilizacija v svoji težnji po napredku prej kroži, se dviga in pada, kot pa res bistveno napreduje. Tako, da se tudi vloga kantavtorja v tem smislu v osnovi bistveno ne spreminja. Tudi na glasbeni ravni bi težko rekel, da se je kaj bistvenega spremenilo. Ljudski glasbenik, kantavtor, folker, po večini obrača večne tri akorde in skozi to enostavno harmonsko podlago svetu sporoča lasten odnos do njega, pa naj si bo raper, elektronik, rocker ipd. Na kozmetični ravni pa je zadeva gotovo drugačna. V strogem pomenu je kantavtor odvisen le od sebe, ne glede na “kozmetiko” (gadgets) s katero se (lahko) obdaja. V tem smislu je posamezni kantavtor ‘ujetnik’ trenutka, ki določa način, kako je vstopil v to umetnostno zvrst. Nekdo, ki je začel ob akustični kitari, bo po vsej verjetnosti pri tem tudi ostal, prav tako elektronik ali raper. Kar pa ne pomeni, da ne bi mogel najprej, po naključju, začeti z nečim drugim.
V Sloveniji je kantavtorstvo v razcvetu v krizi, ker v tako majhni deželi po definiciji tako mora biti. S tem seveda ne trdim, da ni svetlih izjem, vendar so zato odgovorne predvsem te izjeme same. Gotovo pa bi morala odgovornost na neki ravni prevezeti tudi država in na strukturni ravni izboljšati pogoje za razvoj (folk klubi po glavnih mestih…). Vendar je zanjo bolj varno, da se oklepa že desetletja preseženega razmerja med ‘visoko’ in ‘nizko’ umetnostjo.
Tadej Vesenjak:
Kantavtorstvo ni v krizi, ker toliko, kot je danes kantavtorjev v Sloveniji, jih verjetno ni bilo še nikoli – po moje ima vsaka občina vsaj enega. Je pa težava drugje. Po mojem mnenju predvsem v publiki, ki se jo zadnje ali dve desetletji bolj ali manj načrtno zavaja (beri: poneumlja) s produkcijo, ki je nemalokje dvomljive kvalitete. Ni dvoma, da so v ozadju takšni lobiji in struje, ki jim je v interesu, da se ljudje ne bi preveč ukvarjali s standardi in imeli zahteve po boljšem. V taki situaciji postajajo neke preverjene prakse in klišeji del vsakdana. Potem se ne gre čuditi, da se celo uveljavljeni glasbeniki pritožujejo, da ljudje na njihove koncerte prihajajo zaradi starih hitov in ne iz želje po nečem novem ali zgolj iz zdrave radovednosti. Kako je potem pri srcu malemu ali mlademu lokalnemu kantavtorju, ki sicer verjame v svoje ideje in prepričanje in se mu od časa do časa zgodi, da ga kdo od znancev, prijateljev, kolegov ali še kdo tu in tam potreplja po rami, na njegove koncerte pa pride bore malo ljudi? Radijske postaje in glasbeni uredniki so malodane gluhi za takšno glasbo, na televizijah je situacija še bolj drastična, ker so še bolj odvisne od rejtingov in posledično reklamiranja, glasbeni časopisi tekmujejo z rumenim tiskom ali pa so že del njega in potem ostaneta še internet in ulica ter seveda milijarde zadetkov med katerimi se naš kantavtor počuti, kot bi igral loterijo. Ampak bolj ko je situacija zaj***na, bolj cveti alternativa, človeška iznajdljivost pa tudi nima meja. Je pa celotna situacija dobra tudi za “naravno selekcijo vrste”!
Kantavtorska bitja in žitja:
PETER ANDREJ
Peter Andrej je pesnik in pevec, glasbenik in glasbeni producent. Začel je v osemdesetih kot član »legendarnih Lauženkov iz nahkastla«, ki so s svojo mešanico glasbenih balad in parodij rogovilili po Štajerski. Pohorske poti leta 1994 izidejo na kaseti (CD izide 2003) kot uglasbena poezija Janka Glazerja, znamenitega Rušana, s spremno besedo maestra Bojana Adamiča na zavihku. Sledijo: Hiša iz kart, uglasbeni songi Borisa A. Novaka (Rumlkukl 1988), Valovanje (Litera & Cezam, 2003), sodelovanje s pesnico Eriko Vouk, uglasbeni pesniki na plošči Povabilo na čaj (Klub KU – KU 2006). Libero (Klub KU-KU, 2009 – producent Drago Mlinarec) požanje odlične kritike, Ciproš (Klub KU-KU, 2010) je v znamenju sodelovanja s quintetom Piazzolleky. Sledi solo plošča Tujec, uglasbene pesmi Augusta Pavla (Pavlova hiša, 2011). Piše tudi glasbo za gledališče, lutkovne predstave, od 2008 pa ustvarja Festival Pohorska pravljica. Od leta 2003 je producent mednarodnarodnega Festivala kantavtorstva – Kantfest.
Spletna stran: http://www.myspace.com/peterandrejband
DANI BEDRAČ
Je predvsem pesnik, svojo poezijo pa že od nekdaj izvaja tudi v glasbeni obliki. V preteklosti je to počel v skupinah (Kladivo, konj in voda, Shithead Folk trio, Aletheia idr.), zadnji dve leti pa v glavnem nastopa kot kantavtor. Je tudi nekdanji ustanovitelj in sedanji programski vodja tradicionalnega Festivala akustične glasbe v Žalcu. Izdal je več pesniških zbirk in nosilcev zvoka, pisal pa je tudi glasbo za gledališče in razne plesne skupine. Kot kantavtor poleg samostojnih koncertov nastopa tudi na literarnih večerih, na otvoritvah razstav in podobnih dogodkih.
Spletna stran: http://bedrun.blog.siol.net
Facebook: http://www.facebook.com/Bedrun
MATEJ KRAJNC
S kantavtorstvom se ukvarja od leta 1992, ko je začel uglasbovati lastno poezijo in nastopati z repertorjem gospela, bluesa in countryja. Leta 1998 posname prvo ploščo, koncertno gospelovsko Glory And Honor, naslednje leto sledi avtorski album Na prvem ovinku. Med 2002-10 posname niz plošč z uglasbljeno poezijo, ki jo vidni glasbeni kritiki in uredniki (Weber, Poštrak, Longyka) umestijo med vrhunce slovenskega avtorstva. Dvakratni gost oddaje Izštekani, sodelavec Kantfesta, projekta RPP (Rokerji pojejo pesnike). V letih 2008 in 10 sodeluje tudi pri projektu Vala 202 Imamo dobro glasbo. Šest let dela na Radiu Slovenija kot pomočnik v Oddaji Janeta Webra. Leta 2010 začne sodelovati s hrvaško založbo Slušaj najglasnije!, kjer med 2010-11 izda osem plošč, soustanovi zasedbo Brem, nastopi na Festivalu šansona, že več kot desetletje pa deluje tudi kot glasbeni publicist, zgodovinar in prevajalec opusov vidnih popularnih glasbenikov.
Spletna stran: www.matejkrajnc.com
ANDREJ GUČEK
Z glasbo se je začel ukvarjati v mali šoli, ko je začel obiskovati pouk violine. Kasneje je instrumentarij razširil na akustično in električno kitaro, klavir in orglice. Prvi začetki delovanja v skupini Hiša segajo v leto 1981, vendar je delovanje kmalu za deset let zamrlo. V tem obdobju je igral v različnih rock in pop zasedbah doma in v tujini. Od 1991 do 2011 je s skupino Hiša izdal deset albumov, za sedem studijskih plošč pa je napisal avtorsko glasbo in besedila. Leta 2010 je izšel njegov akustični kantavtorski prvenec Temne zore.
p.s. Andrej Guček nastopa v Cankarjevem domu 5.12., ob 20-letnici delovanja skupine Hiša.
Spletna stran: www.andrejgucek.com
Facebook: http://www.facebook.com/profile.php?id=716006033&ref=tn_tinyman
TADEJ VESENJAK
Je kantavtor, ki v prleščini misli, “guči” in poje. Njegova besedila so izpovedna, življenjska, družbenokritična in humorna, njegova glasba pa je mešanica folka in bluesa z močnim rokovskim pridihom. Je petkratni nagrajenec kantavtorskega festivala Kantfest v Rušah in udeleženec festivalov LENT 2007, 2008, 2009. Nastopil je na večeru šansona La vie en rose, prejel nagrado za najboljše besedilo na festivalu Pesmi o vinu v Ormožu (2009) za pesem »Ostani še malo«, bil pa je tudi gost Jureta Longyke v oddaji Izštekani. Leta 2008 v samozaložbi izda album Samo mrtve ribe plavajo s tokom.
Spletna stran: www.myspace.com/kantavtor
