Naš najvidnejši kvartet saksofonov 4saxess je slaba štiri leta po izidu prve (4folk) objavil svojo drugo samostojno ploščo z zanimivim naslovom 4US. Naslov je “zavajajoč”, saj ga lahko prevedemo na več načinov, npr. “Za nas” – ali pa morda celo “Za Združene države [Amerike]”. Glede na glasbo, ki jo najdemo na plošči, se drugi prevod naenkrat ne zazdi zgolj plod bujne domišljije.
4saxess sestavljajo izvrstni saksofonisti, trije Slovenci in en Hrvat, ki pa so predvsem zavoljo svojih med- in poštudijskih aktivnosti še kako dobro znani in cenjeni tudi izven meja naše domovine. Zasedba je vzlic tega pošteno prekaljena in ustaljena – Lev Pupis na sopranskem saksofonu, Tomislav Žužak na altu, Primož Fleischman na tenorju in Dejan Prešiček na baritonskem saksofonu. Obširnih in impresivnih CV-jev članov na tem mestu ne bi navajal, zainteresirani si oglejte spletno stran kvarteta, omenim pa lahko, da sta Pupis in Prešiček v našem prostoru znana predvsem kot izvrstna pedagoga, Fleischman pa seveda kot saksofonist-solist Big Banda RTV Slovenija. Skupaj že slabih 12 let tvorijo saksofonski “dream team”, znan pod imenom 4saxess.
Ploščo 4US uvede skladba dobrega prijatelja članov kvarteta (z dvema skladbama je bil prisoten že na prvi plošči) Igorja Lundra, ki je tudi sam dobro znan saksofonist. Naslov skladbe Work song je kar pravšnji – saksofonisti se ob njej nedvomno nadelajo! Gre za moderno kompozicijo, polno posebnih učinkov, ki jih zmore saksofon – glissandi, tapkanje po tipkah, tleskanje z jezikom – t. i. slap, slišimo pa tudi petje glasbenikov in še kaj bi se našlo. Kljub omenjeni moderni glasbeni govorici nad to fascinantno skladbo, polno nevsakdanjih zvočnih barv in timbrov, ne bi smeli vihati nosu niti sovražniki sodobne glasbe.
V šestih stavkih sledi glasba iz legendarne Gershwinove opere Porgy and Bess (1935), ki jo je za saksofonski kvartet priredil Sylvain Dedenon, ki mu je, kot piše Žužak, “z lastnimi skladateljskimi rešitvami uspelo, da skrčena zasedba […] poskrbi za raznolikost Gershwinove glasbe”. Slišimo lahko vse znane melodije iz opere, med katerimi seveda prednjačita It Ain’t Necessarily So in brezčasna balada Summertime, ki so jo v vseh mogočih priredbah in izvedbah posneli in jo še vedno snemajo tisoči glasbenikov. Pupisovi interpretaciji gre pohvala, da neštetokrat slišana melodija s sopranskim saksofonom ne zveni niti najmanj osladno ali pretirano patetično – kot se pri Summertime žal še prepogosto zgodi!
Sledita še dve skladbi Igorja Lundra – dva plesa, ki sta glasbeno zgodovino zaznamovala tudi kot predhodnika jazza, kot smo ga potem začeli zares spoznavati predvsem z začetki Milesa Davisa, a tu gremo vse do Scotta Joplina – Ragtime in Charleston. Kot nas pouči knjižica CD-ja, sta ti dve skladbi skupaj z že omenjeno Work Song dejansko dela Lundrove t. i. Pre-jazz Trilogy. Ragtime v spomin dejansko nezadržno prikliče Joplinovega Entertainerja, čeprav je Lundrov seveda (ponovno) bistveno modernejši in celo zapisan po vzorcu hitro-počasi-hitro, zaključni del skadbe pa je – zgovorno – “s simetrično harmonskim konceptom poklon velikanu jazz saksofona Johnu Coltranu“. Ob Charlestonu se (vsaj podpisani) poslušalec ne more upreti pokimavanju z glavo in tleskanju s prsti, tako nalezljivo je zapisan in odigran (ne odigran, odswingan, in to nekaj pove!) sinkopirani ritem skladbe. Zanimivo je, da se Charleston konča s fade-outom, česar pri tovrstnih zasedbah in glasbi, ki jo izvajajo, nismo vajeni.
Sledi moj najljubši del CD-ja – izvrstno zaranžirana (delo Thomasa Buritcha, ki je seveda uporabil tudi nekaj zanimivih saksofonu lastnih in primernih pristopov) in izvedena suita najbolj znanih melodij iz muzikala West Side Story, ki – kako prikladno – prav letos praznuje svojo 50. obletnico. Glasba Leonarda Bernsteina zazveni v stavkih Jet Song, Mambo, Cool, Somewhere in America; ljubitelj in/ali poznavalec muzikala bo morda pogrešal baladi Maria in Tonight, a so vsi drugi komadi odigrani s takim žarom in zanosom, da (naj) se poslušalec popolnoma osredotoči na tisto, kar je in ne na tisto, česar ni.
Ploščo zaključi še ena, četrta Lundrova skladba, naslovljena Priča. Čeprav se je takisto dogajalo že pri prejšnjih, mi je pri tem neskončno nalezljivem swingu najbolj manjkala spremljava vsaj walking basa in bobnov, zelo rad pa bi ga slišal tudi v bigbandovski preobleki. Try to not tap your foot!
Zanimivo je, da se člani kvarteta v tem, nekakšnem “pihalnem ekvivalentu godalnega kvarteta” že drugič posvečajo ne klasičnemu, ampak predvsem jazzovskemu repertoarju (ki mu je bila na prvi plošči pridana še etnokomponenta). Za moj okus vsekakor še kako tehtna odločitev, ki bo k poslušanju in nakupu vendarle pritegnila več poslušalcev. 4saxess seveda ni edini kvartet saksofonov pri nas, je pa verjetno edini, ki objavlja tudi plošče s svojimi posnetki. Virtuozno igranje, všečne interpretacije, prijetno topel ton vseh saksofonistov in zelo poslušljiv program so kvalitete, ki bi morale prepričati še take skeptike, zato naj bo plošča 4US tudi “for you”!
