Kritiki so polni nasvetov, kako bi glasbeniki lahko postali boljši. Glasbeniki jim vračajo: »Če mislite, da je tako lahko, pa poglejmo, pojdite na oder in zaigrajte!« No, pisanje o glasbi je verjetno enako težko kot igranje glasbe. Največje tveganje je uporaba besed pri opisovanju abstraktne izrazne oblike, ki je po naravi neverbalna. Kdor koli je že rekel, da »je pisanje o glasbi podobno plesanju na arhitekturo« (zasledil sem, da so to izjavo pripisali Johnu Cageu, Laurie Anderson in Elvisu Costellu – mogoče pa jo je izustil Bach?), vsekakor drži, da gre za zelo primerno izjavo. Tule bi rad zamenjal vloge. Piscem, ki imajo radi kreativno glasbo in podpirajo sceno, bom poskušal podati konstruktivno kritiko in nekaj predlogov. Podobno kot oni sem tudi sam omejen s prostorom, zato se posvečam osnovni stvari – kratki oceni CD-ja ali koncerta, ki je kruh in maslo pokrivanja glasbe.
Začnite z najbolj preprostim in vendarle najtežjim: Opišite, kaj se dogaja. Kdo igra? Kakšne zvoke so izvabljali? Kako naj si bralec predstavlja ta zvok? Kaj je najbolj padlo v uho v neposrednem kontekstu nastopa? Menim, da je najbolje, če ste na začetku karseda objektivno opisni. Zato boste po tem, ko boste izrazili vaše bolj subjektivne poglede, ustvarili občutek, da so utemeljeni na nečem, kar se je dejansko zgodilo. Prosim, ravnajte previdno z diskurzivnimi uvodi. Ni vam treba podajati vaših družbenih stališč, na dolgo in široko razpredati o pojmih iz glasbene zgodovine (to prihranite za knjigo) ali pa pripovedovati, kaj ste imeli za večerjo. V kratkem zapisu se osredotočite na posamezno glasbeno predstavo.
Vsi občudujemo glasbenike, ki si nenehno postavljajo nove izzive. Pisci bi morali delati podobno. Če je težko pisati dobesedno, je nekdo lahko bolj domišljijski in otipljiv: »šumeče gmote, ki dajejo vtis, da jih je nenadoma pobral lomilec valov in jih z lahkoto prinesel do obale«. Ta očarljiv opis saksofonskega sola Bena Websterja bralcu nariše podobo, ki v njem naenkrat predrami domišljijo in željo, da bi šel ven to glasbo poslušat. Prelahko je, če se takoj napotite k drugim referencam: »glasba je zvenela kot tista druga glasba«, in začnete sestavljati stilistično družinsko deblo, ki mu bo bralec lahko sledil ali pa ne. To ni opisno, marveč zgolj referenčno pisanje. Za nameček je za moj okus redkokdaj vznemirljivo napisano.
Menim, da se glasbene ocene prevečkrat začenjajo z negativnim opisom: »Skupina gospoda A ni del mainstreama«, »Aranžmaji gospe B niso podobni tistim njenega predhodnika, gospoda X«. Bodite bolj neposredni: »V igranju gospod C kombinira sproščenost in nadzor in ju ohranja v napetem ravnovesju.« To je bolj zanimivo od trditve, da je njegova tehnika boljša od glasbenika Z (za katerega pisec meni, da je površen) ali da se raje prepusti samopozabi kot glasbenik X (za katerega pisec meni, da preveč nadzoruje svojo igro). Z nenehnimi primerjavami pisec resda poskuša pokazati, da je načitan, toda namesto tega se marsikdaj izkaže za nevedneža. Številne reference so znamenje izmotavanja. Pisec v resnici ne vleče na ušesa. Dober zgled je pogosta oznaka piscev, ki nas, basklarinetiste, imenujejo »dolphyjevci«. Ko bi vsaj bili! Ni ga med nami, ki bi zvenel kot Eric Dolphy na basklarinetu. Takšno pisanje je zgled mentalne lenobe in takrat, ko bralec žal ne pozna Dolphyja, tudi nesmiselno. Poslušajte godbo in ne glejte zgolj instrumentacije.
Seveda imajo glasbeniki radi pohvalo, toda imam občutek, da so pisci najbolj navdahnjeni takrat, ko pišejo o rečeh, ki jih imajo radi. Ostra kritika je lahko zabavna, zato pa je redko poetična. Ko Stanley Crouch napada številne nasprotnike, piše umazano in sika. Zato pa je zame Crouchev opis bobnarskega sola Maxa Rocha prelep. Potrudite se, da pišete o delih, ki jim imate radi. Pisali boste bolje in od tega bodo imeli koristi tudi glasbeniki, ki jih občudujete. Razen tega je povsod v jazzu in kreativnih godbah težko. Moramo ustvariti splošno vznemirjenje in širiti glas o glasbenikih, katerih delo je premalo izpostavljeno. K temu lahko pripomore navdušenje in ne ponižujoče klevetanje. Če hočete sesuti Kennyja G-ja, v redu, saj je to malone družbeno-politično stališče. Napihujejo ga množični mediji. Je sila v poneumljanju javnega okusa. Za našo majhno sceno pa mislim, da zadošča, da dela glasbenikov, ki vas ne zanimajo, preprosto prezrete.
Za konec, več skrbi bi lahko posvetili osnovam. V glasbenem tisku mrgoli tehničnih napak, enih in istih razvlečenih stavkov, zmedenih zaimkov, pretirane rabe smrtonosnih udarcev. Vse to lahko zamegli točno podajanje informacije in piščevo gledišče.
Glasba izpolnjuje, je pa tudi obupno težavna. S pisanjem o njej je podobno. Za oba primanjkuje denarja in prostora. Naše delo moramo napolniti z ljubeznijo, trdim delom in domišljijo.
prevedel Ičo Vidmar
(Ned Rothenberg je »novojazzovski« pihalec in skladatelj iz New Yorka. Rad pove, da je bil ljubljanski Radio Študent prvi, ki je v začetku osemdesetih let predvajal njegovo glasbo v Evropi. Besedilo o glasbeni kritiki je objavil 15. junija 2011 na svojem blogu: http://www.nedrothenberg.com/blog_2011.html. Objavljamo ga z njegovim privoljenjem.)
