Pet kantavtorjev – Peter Andrej, Dani Bedrač, Andrej Guček, Tadej Vesenjak in Matej Krajnc – razpravljajo o svojem liku in delu. Tretjič.
Kantavtor je kot pozoren opazovalec in opisovalec tako intimnega kot javnega pogosto precej oster in prepoznaven kritik družbenih razmer. Kako je z družbeno kritiko in ostrino v kantavtorstvu danes? Kakšen je položaj kantavtorjev na tako imenovani “slovenski glasbeni sceni”? Kje in na kakšne načine delujejo? So v (dokaj) marginaliziranem položaju iz principa oziroma zato, ker pogled iz obrobja omogoča drugačno, bolj “trezno”, kritično perspektivo ali pač zato, ker pravzaprav v osrednji, popularni (mainstream) glasbeni prostor težje prodrejo? Kakšen je po vaše odnos kulturne politike do kantavtorskega ustvarjanja, kakšne izkušnje imate s tem? Je kulturna politika dolžna podpirati kantavtorstvo in zakaj (ne)?
Peter Andrej:
Če kaj, potem pri ustvarjalcu (tudi kantavtorju) iščem njegovo senzibilnost do stvari zunaj sebe in do sebe ter način, kako to obvladuje. Ta tenkočutnost in tankovestnost ter način, kako ju imamo v oblasti, je morda nekaj, kar nas odlikuje in kar ne gre zanemariti. Ta nabrušenost, ta ostrina po kateri me sprašujete, je pač obratno sorazmerna s tem, koliko svoje duše je za uspeh kdo pripravljen prodati hudiču. Po drugi strani pa ne mislim, da je kantavtor neka uboga žverca, nek izčrpani “krivenceljn”, ki sedi nad prepadom s težo celega sveta na sebi. Niti slučajno. Beseda in muzika imata neznansko moč. Zato se povezujemo tudi z literaturo. Stvari je treba pač povezati. To je tisto kar Kantfest počne – povezuje glasbenike, producente, festivale. Ne pristaja na “slovensko glasbeno sceno”, ampak gre čez te meje. Ministrstvo pomaga toliko, da ne moremo reči, da nič ne pomaga, a upam, da bo spoznalo pomembnost produkcije, postprodukcije, založništva in delavnic za slovenske razmere, čeprav prihajamo iz tako imenovane periferije.
Dani Bedrač:
Družbena kritika je bila (poleg liričnosti in intimizma) skoraj vedno vpeta v kantavtorske poetične in glasbene registre! Tako ali drugače – če že ni bila protestniška nota neposredno oziroma „na prvo žogo“ podana v tekstih, pa jo je (bilo) marsikdaj moč slutiti med vrsticami predvsem temneje obarvanih pesmi (sodobnih balad). Četudi so slednje morda bile ljubezenska in/ali kako drugače osebno izpovedna lirika, pa je bilo vzdušje pesmi tisto, ki je nekako odsevalo aktualno družbeno in tudi politično klimo, v kateri je pesem nastala. Položaj kantavtorjev v sodobni (slovenski) družbi ni bistveno drugačen, kot je bil kdajkoli prej. Kot sem že nakazal, smo kantavtorji v glavnem autsajderji, ki delujemo nekako izven popularno-glasbenih tokov in trendov. Taka pozicija se mi zdi dobra, saj lahko z nje kar najširše dojemam(o) družbeno klimo, svoje občutke v njej in nato delujemo (izvajamo svoja dela) nekako neodvisno od ostale glasbene produkcije. Meni osebno niti ne gre za širši prodor v t.i. glasbeni mainstream; že sama misel na to, da bi na odru stal s kakim (brez zamere!) Janom Plestenjakom ali Saško Lendero, mi ne gre v kontekst. Tudi odnos kulturne politike do kantavtorjev me ne skrbi preveč, čeprav bi mi več denarja najbrž dobro delo, a najbrž bi se počutil malo čudno, če bi grizel roko, ki me hrani.
Matej Krajnc:
Kulturna politika ima žal premalo znanja in védenja, pa tudi preveč ignorance, da bi bila zmožna ali dolžna podpirati kar koli. Poleg tega umetnik, ki se preveč prepusti državni podpori, kar hitro postane “aparatčik”, kot so temu rekli včasih. Sicer bi bilo lepo, če bi država znatneje podprla kako ploščo (brez lobiranj in podobnega), a če ničesar ne dobiš, tudi nisi ničesar dolžan, kar pomeni, da si svoboden. Pomembneje bi bilo, da bi določene inštance prepoznale pomen ne zgolj tistih ustvarjalcev, ki imajo ostrejše komolce, ampak bi se ta prepoznavnost zgodila preko strokovne usposobljenosti odgovornih, ki bi tudi morda malce bolj odgovorno spremljali kulturno dogajanje (odsotnost tega se je letos delno pokazala pri glasbenem projektu Dylanovih priredb). Čeprav je najboljša umetnost ponavadi nastajala na obrobju, iz lakote po ustvarjanju, ki človeka mine, če ga preveč trepljajo in pitajo. Kljub temu pa je vsaj osnovno spoštovanje potrebno. In tega je premalo. Iz tega izhaja tudi odnos poslušalcev in odjemalcev. Večina misli, da smo kantavtorji (ali umetniki nasploh) nekakšen zabavljaški freak show, ki mora to seveda početi zastonj, saj to ni resno delo, primerljivo z delom v pisarni ali tovarni. Dejstva, v katera se nihče ne poglablja, ker “ne vedeti” tako zelo ustreza, govorijo drugače. Osem ali deseturno delo v službi je (in to žal drži) večkrat otroška igrača proti fizičnemu in psihičnemu naporu pri umetniškem ustvarjanju, katerega rezultat naj bi po večinskem mnenju bil zastonjska zabava za mase. A vsakdanja (kulturna) politika tako pavšalno razmišljanje spodbuja, ker ni sposobna razumeti česar koli zunaj svojih polken.
Moje izkušnje po dvajsetih letih uglasbovanja lastnih pesmi so izkušnje vrvohodca z zelo ojačanimi meči. Na nogah, seveda.
Kar zadeva družbeno kritiko in ostrino, sem se o tem razgovoril že v prejšnjem vprašanju. Obrobje vsekakor omogoča distanco in večjo razsodnost. Pravi kantavtor na današnji mainstreamovski “sceni” pravzaprav nima kaj iskati, je pa zato tu vzporedna “scena”, ki je dandanes spet močnejša. A mainstream ni za kantavtorje v pomenu pesnikov/glasbenikov. Vsaj naš ne.
Andrej Guček:
Danes lahko po radiu slišite raperje, ki vas enostavno “pribijejo”, izrečejo točno to kar je treba slišati, to, kar si družba “zasluži”. Vendar pa je Bob Dylan kmalu po svojem začetnem protestnem obdobju, v katerem je pisal t.i. fingerpointing songs, kmalu spoznal, da se pri tem zgodi nekaj zanimivega. Ko zapoješ protestno pesem, se samo oddvojiš od publike, tvoj protest pa postane komplementari del družbe. V verziji Joni Mitchell bi se to glasilo nekako takole: Men love war, that’s what history’s for. Seveda s tem še zdaleč nočem reči, da stvarem ni treba dati pravih imen, pač pa da je kantavtor pred bolj zahtevno nalogo, kot si včasih upa predstavljati.
Kar se tiče kantavtorstva, je pri nas glavni problem v vzpostavitvi neke verige folk klubov ali pa vsaj parih pomembnih klubov, kjer bi se konstanto igralo. Vendar se bodo za to morali odločiti zanesenjaki, ki jim ne bo edino merilo prihodek, ki ga bo prinesel obisk lokala. Vsaj za začetek bi tu država lahko kaj naredila.
Kar se tiče delovanja na lokalni ali pa nacionalni ravni – kaj pa pri nas pravzaprav je lokalna raven? To, da igraš sam sebi v sobi? No, če pa igraš javno v prvem pubu v majhnem mestu, pa si 40 km oddaljen od večjih mest. Če vzamemo za merilo predvajanje v nacionalnih medijih, pa tudi ugotovimo, da se včasih obnašajo bolj lokalno. Prostor je majhen. Je pa marginalnost topos, s katerega kantavtor po definiciji govori.
Tadej Vesenjak:
To vprašanje sem že načel v prejšnjih dveh odgovorih, kar pa se tiče položaja slovenskega kantavtorja, pa sem mnenja, da ima sam naziv dobro konotacijo med ljudmi in slehernik rad prisluhne zgodbam o drugem/drugačnem/novem. Vendar pa nastaja problem kritične miselnosti in reakcije na sporočilo. Predvsem pa akcije. Vse ostane pri slišanih besedah. Premalo je razpravljanja, nadgradnje sporočila, povezovanja v kritično maso, ki bi lahko kaj spremenila v vseh ozirih. Vedno več je govora o apatiji, vdanosti… Kako prav je imel Cankar! Seveda se manjka Jermanov, hlapcev Jernejev in z vsako generacijo, ki je vedno bolj podvržena ne le sterilnemu okolju, ampak tudi sterilni miselnosti, je upanja na preobrat vse manj. In posledično nič ne pomaga, če je vedno več dobrih muzikantov in muzike, ko pa je pod odrom včasih le peščica prijateljev, vsi ostali pa so na “glasbenem fastfoodu”. Kantavtor ljudi želi napeljati k razmišljanu in vedno več jih poznam, ki bežijo od tega, še posebno od samih sebe, ker je to nelagodno, ker to boli.
Kantavtorska bitja in žitja:
PETER ANDREJ
Peter Andrej je pesnik in pevec, glasbenik in glasbeni producent. Začel je v osemdesetih kot član »legendarnih Lauženkov iz nahkastla«, ki so s svojo mešanico glasbenih balad in parodij rogovilili po Štajerski. Pohorske poti leta 1994 izidejo na kaseti (CD izide 2003) kot uglasbena poezija Janka Glazerja, znamenitega Rušana, s spremno besedo maestra Bojana Adamiča na zavihku. Sledijo: Hiša iz kart, uglasbeni songi Borisa A. Novaka (Rumlkukl 1988), Valovanje (Litera & Cezam, 2003), sodelovanje s pesnico Eriko Vouk, uglasbeni pesniki na plošči Povabilo na čaj (Klub KU – KU 2006). Libero (Klub KU-KU, 2009 – producent Drago Mlinarec) požanje odlične kritike, Ciproš (Klub KU-KU, 2010) je v znamenju sodelovanja s quintetom Piazzolleky. Sledi solo plošča Tujec, uglasbene pesmi Augusta Pavla (Pavlova hiša, 2011). Piše tudi glasbo za gledališče, lutkovne predstave, od 2008 pa ustvarja Festival Pohorska pravljica. Od leta 2003 je producent mednarodnarodnega Festivala kantavtorstva – Kantfest.
Spletna stran: http://www.myspace.com/peterandrejband
DANI BEDRAČ
Je predvsem pesnik, svojo poezijo pa že od nekdaj izvaja tudi v glasbeni obliki. V preteklosti je to počel v skupinah (Kladivo, konj in voda, Shithead Folk trio, Aletheia idr.), zadnji dve leti pa v glavnem nastopa kot kantavtor. Je tudi nekdanji ustanovitelj in sedanji programski vodja tradicionalnega Festivala akustične glasbe v Žalcu. Izdal je več pesniških zbirk in nosilcev zvoka, pisal pa je tudi glasbo za gledališče in razne plesne skupine. Kot kantavtor poleg samostojnih koncertov nastopa tudi na literarnih večerih, na otvoritvah razstav in podobnih dogodkih.
Spletna stran: http://bedrun.blog.siol.net
Facebook: http://www.facebook.com/Bedrun
MATEJ KRAJNC
S kantavtorstvom se ukvarja od leta 1992, ko je začel uglasbovati lastno poezijo in nastopati z repertorjem gospela, bluesa in countryja. Leta 1998 posname prvo ploščo, koncertno gospelovsko Glory And Honor, naslednje leto sledi avtorski album Na prvem ovinku. Med 2002-10 posname niz plošč z uglasbljeno poezijo, ki jo vidni glasbeni kritiki in uredniki (Weber, Poštrak, Longyka) umestijo med vrhunce slovenskega avtorstva. Dvakratni gost oddaje Izštekani, sodelavec Kantfesta, projekta RPP (Rokerji pojejo pesnike). V letih 2008 in 10 sodeluje tudi pri projektu Vala 202 Imamo dobro glasbo. Šest let dela na Radiu Slovenija kot pomočnik v Oddaji Janeta Webra. Leta 2010 začne sodelovati s hrvaško založbo Slušaj najglasnije!, kjer med 2010-11 izda osem plošč, soustanovi zasedbo Brem, nastopi na Festivalu šansona, že več kot desetletje pa deluje tudi kot glasbeni publicist, zgodovinar in prevajalec opusov vidnih popularnih glasbenikov.
Spletna stran: www.matejkrajnc.com
ANDREJ GUČEK
Z glasbo se je začel ukvarjati v mali šoli, ko je začel obiskovati pouk violine. Kasneje je instrumentarij razširil na akustično in električno kitaro, klavir in orglice. Prvi začetki delovanja v skupini Hiša segajo v leto 1981, vendar je delovanje kmalu za deset let zamrlo. V tem obdobju je igral v različnih rock in pop zasedbah doma in v tujini. Od 1991 do 2011 je s skupino Hiša izdal deset albumov, za sedem studijskih plošč pa je napisal avtorsko glasbo in besedila. Leta 2010 je izšel njegov akustični kantavtorski prvenec Temne zore.
p.s. Andrej Guček nastopa v Cankarjevem domu 5.12., ob 20-letnici delovanja skupine Hiša.
Spletna stran: www.andrejgucek.com
Facebook: http://www.facebook.com/profile.php?id=716006033&ref=tn_tinyman
TADEJ VESENJAK
Je kantavtor, ki v prleščini misli, “guči” in poje. Njegova besedila so izpovedna, življenjska, družbenokritična in humorna, njegova glasba pa je mešanica folka in bluesa z močnim rokovskim pridihom. Je petkratni nagrajenec kantavtorskega festivala Kantfest v Rušah in udeleženec festivalov LENT 2007, 2008, 2009. Nastopil je na večeru šansona La vie en rose, prejel nagrado za najboljše besedilo na festivalu Pesmi o vinu v Ormožu (2009) za pesem »Ostani še malo«, bil pa je tudi gost Jureta Longyke v oddaji Izštekani. Leta 2008 v samozaložbi izda album Samo mrtve ribe plavajo s tokom.
Spletna stran: www.myspace.com/kantavtor
