Ko je Dale Watson leta 1996 nastopil v Festivalni dvorani, bi ga zlahka zamenjali za kakega skrivnega člana zasedbe Clash. Ko se je petnajst in še nekaj drobiža let pozneje pojavil v Kinu Šiška z zasedbo The Texas Two, je, starejši in zrelejši, bil videti kot reinkarnacija starih mačkov s plošče Heroes, Waylona in Johna R. Casha, sicer s pobeljenimi lasmi, a z bogato glasbeno in življenjsko potjo, katere vetrovi so mu že sicer mojstrski navdih pomagali izklesati v monumentalno glasbeno pripoved.
Ljubljanska zasedba EightBomb je s sodobno avtorsko različico punkovskega rockabillyja dobre pol ure uspešno ogrevala občinstvo, Dale Watson pa je svoj nastop začel s pesmijo My Baby Makes Me Gravy, s katero je lani tudi začel promocijo zadnjega albuma The Sun Sessions. Izražanje spoštovanja do korenin countryja, rockabillyja in rock’n’rolla ni pri Watsonu nič novega, to počne že od samega začetka, že pesem Nashville Rash s prvega albuma Cheatin’ Heart Attack (1996) je pričala o globoki zakoreninjenosti v izročilu glasbe ameriškega juga, hkrati pa se nikoli ni bal izraziti nezadovoljstvo nad razvojem sodobnega countryja in ignorantskostjo Nashvilla, ki po tekočem traku producira (z njegovimi besedami) »hat acts« in substančno prazne pevke, ki nimajo nobene zveze s tragičnostjo izročila countryja iz časov Kitty Wells, Carter Sisters, Lorette Lynn, Tammy Wynette, pač pa so zgolj trgu prijazne pop pevke s countryjevskim »schtickom«, ki je prisoten zato, da marketing upraviči ta ali oni predalček in s tem potencialno kupno bazo. Ko je Dale Watson pel: »Help me, Merle, I’m gettin’ caught in a Nashville rash« in, pozneje, »It’s country my ass, now who do you think we am«, je to počel tudi programsko, iz prepričanja, da je prava substanca countryja še vedno nekje drugje, zunaj dosega lestvic popularne glasbe in masovnega appeala. In kot je programsko zastavil kritiko sodobnega countryja, je iz taistega prepričanja in spoštovanja do korenin v svojo glasbo ves čas vpletal zvok in držo legendarnega obdobja petdesetih, utelešenega v majhnem memphiškem studiu, kjer je Sam Phillips najprej snemal velikane bluesa in posnetke prodajal večjim založbam (predvsem chicaškemu Chessu), od leta 1954 pa se je trudil najti belega izvajalca, ki bo utelešal črnsko držo in glas; našel ga je v Elvisu Presleyju, njemu pa je sledil niz legend, tako ali drugače zakoreninjenih v izročilu ameriškega juga. Carl Perkins, Johnny Cash, Jerry Lee Lewis, Roy Orbison, Charlie Feathers, Warren Smith, Sonny Burgess, Billy Lee Riley, Charlie Rich … glasba teh velikih imen se je vedno pretakala tudi skozi plošče Dalea Watsona; leta 1999 je posnel tematsko ploščo People I’ve Known, Places I’ve Been in nanjo uvrstil tudi pesem Luther, poklon Cashevemu kitaristu Luthru Perkinsu. Leta 2007 je izdal album From The Cradle To The Grave, kjer je prvič kot celota prevladal zvok Johnnyja Casha in Tennessee Two, iz pesmi, kot je denimo mojstrska Justice For All, je bilo jasno razvidno izročilo Cashevih morilskih balad in njegovega boom-chicka-boom zvoka, pa tudi Daleova drža v pripadajočem spotu je precej spominjala na Casha iz spota Delia’s Gone.
Vendar je v zvoku Dalea Watsona prisotna še vzporedna nit, nit bakersfieldskega, torej kalifornijskega countryja in najboljšega, kar je v petdesetih in šestdesetih letih bil zmožen dati countrypolitanski Nashville. Watson je doma tako v twangu Haggarda in Owensa, kot v uglajeni baladnosti produkcije Cheta Atkinsa in Owena Bradleyja. Na nastopih vedno zapoje »obvezno« pesem Merlea Haggarda, ne pozabi na Leftyja Frizzella, doda pa močan ščepec teksaškega bluesa in western swinga, ki je izpričano teksaška glasba, vse od pionirja te zvrsti Boba Willsa, preko Willieja Nelsona, Waylona Jenningsa in drugih »izobčencev«. Tretja nit je izročilo »tovornjakarskega« countryja Reda Sovina, Boxcar Willieja, Jerryja Reeda in drugih podobnih izvajalcev, kar je ena najbolj zanimivih podzvrsti country glasbe. Zastopana je na domala vseh Watsonovih albumih, objavil pa je kar dva tematska, Truckin’ Sessions 1 & 2.
Nova plošča, The Sun Sessions, ki jo ta hip Watson predstavlja po Evropi, je bila v Kinu Šiška deležna precejšnje pozornosti. Watson, mojstrski solo kitarist in gromoglasni interpret, je izvedel dobršen del pesmi z nje in napovedal nadaljevanje v obliki album Dalevis; prvo različico naj bi po internetnih virih posnel že leta 2000, posnetki krožijo po YouTubeu; treba je reči, da se tega nadaljevanja, glede na slišano, veselimo. S prvega poglavja pa smo slišali nekaj pesmi, ki jih je nedvomno navdihnil Cash (Down Down Down Down Down, Gravy, Johnny At The Door (prva različica je bila že na omenjeni plošči People I’ve Known l. 1999)), Big Daddy, kjer je občistvo pomemben del izvedbe, se tematsko navezuje na Cashevo Get Rhythm, seveda ni umanjkal duh Carla Perkinsa (Her Love), Watson pa je pripravil tudi pester antologijski prerez, vse od že omenjene Nashville Rash in nove različice Holes In The Wall (zdaj Elbow Grease, Spackle And Pine Sol) s prvega albuma, preko Fly Away in Truckstop in Lagrange z drugega, Blessed Or Damned, vse do nedavnih izdaj in pesmi, kot so Time Without You z že omenjene From The Cradle …, Country My Ass, Exit 109 s prve »tovornjakarske plošče« in Whiskey Or God z istoimenskega albuma iz leta 2005, ki je v evropski različici nosil naslov Heeah! Obligatorna Haggardova pesem je bila, po želji klica iz občinstva, Hungry Eyes, ki jo je izvajal že na koncertni plošči Preachin’ To The Choir, slišali smo Frizzellovo You’re Humbuggin’ Me, Window Shoppin’ Hanka Williamsa in Funny How Time Slips Away Willieja Nelsona. Pot v repertoar je našla tudi pesem Conwayja Twittyja Lonely Blue Boy, ki naj bi, z naslovom Danny, sprva bila naslovna pesem Elvisovega filma King Creole (1958), a je ostala v predalu (objavili so jo v zbirki The Complete 50’s Masters v začetku devetdesetih), sam Twitty pa jo je z naslovom Lonely Blue Boy posnel leta 1960 in postala je nekakšen podtalni standard; na eni prvih samostojnih plošč v osemdesetih (This Ole House, 1980) jo je zanimivo priredil Shakin’ Stevens. Watson pa ni pozabil niti na dve še neobjavljeni pesmi, I LIe When I Drink in Cowboy Boots.
Če smo v Novi Muski pred časom pisali o nekoliko manj navdihnjeni predprejšnji plošči Dalea Watsona Carryin’ On, moramo priznati, da mu je Phillipsov duh spet poslal neverjetno svežega vetra v jadra. O njegovi kakovosti in avtentičnosti sicer nikoli ni bilo dvoma, niti pri kakšnem malce manj uspelem albumu, ki pa je kljub temu še vedno kotiral visoko nad siceršnjim povprečjem. Dobro razpoloženi Watson in njegova kamerada, Texas Two, so med nastopom v Kinu Šiška zadovoljno popili nekaj piva, travarice, ki je prišla na oder iz občinstva, in jo je Watson poimenoval »good shit«, spontano druženje po nastopu pa priča o tem, da Dale Watson ni ohola, ampak resnična veličina sodobne glasbe in da Nashvilla prav zares ne potrebuje.
