Katastrofe rojevajo umetniške presežke. Tako je žal ali na srečo, odvisno od gledišča. Ko se zgodijo katastrofe, so na vrsti umetniki. Drugi se ponavadi poskrijejo ali pa reagirajo prepočasi. V zgodovini obstaja cela vrsta takih primerov, od znamenitega Farm Aida do slovenskega primera v Posočju. Tokratni umetniški dogodek pa je povezan z japonsko katastrofo iz leta 2011. Vemo: potres, jedrska katastrofa, cunami …
Jane Birkin širše občinstvo pozna kot partnerico in muzo velikana francoskega šansona, Sergea Gainsbourga. Če ga omejimo v šanson, mu sicer delamo krivico, a njegovo delo je še najbližje temu žanru. Ustvarjal je v žlahtni francoski tradiciji povezovanja poezije z glasbo, seveda na svoj zanimiv način, z obligatornimi pokloni umetnikom, ki so ga navdihovali, denimo Prévertu, s katerim ga druži veselje do poigravanja z besedami in posledično ustvarjanja svežih besednih zvez, pomenov in iger. Njegovi pokloni Jane Birkin so bili nekolikanj drugačni: v obliki intimnega in v obliki morda še intimnejšega, ki je nosilo podobo niza glasbenih albumov z njegovimi pesmimi. Najbolj proslula pesem, Je t’aime … moi non plus, bržčas ni tudi najboljša v njegovem opusu, je pa ena drznejših. »Po tej pesmi si me bodo ljudje zapomnili,« je dejal sam Gainsbourg. In imel je prav. No ja, vsaj že omenjeno širše občinstvo. Poznavalci bi tu verjetno še kaj dodali.
Po letu 1991, ko je Gainsbourg umrl, Birkinova, sicer tudi manekenka in filmska igralka, ni več pela znamenite pesmi. Razlog je dovolj tehten: Gainsbourgova smrt. Tudi na koncertu v ljubljanskem Kinu Šiška, ko je ob dvajsetletnici Gainsbourgove smrti, prišla interpretirat njegova dela, je ni zapela. In kako, da se je po dolgih letih spet znašla v Ljubljani? Tesno je namreč povezana z japonsko katastrofo. Po njenih besedah nihče ni hotel tja, ko se je zgodila. Ona je šla in tam dobila bend, s katerim se je podala po svetu ohranjat zapuščino velikega avtorja. Zveni romantično, vendar je v resnici precej resno. Razsežnosti japonske katastrofe še vedno odmevajo v svetu in glasba Sergea Gainsbourga nekako sovpada z vsem tem, se vklaplja v tesnobo sveta; navsezadnje zato tudi obstaja umetnost.
Repertoar Birkinove in njene zasedbe pod vodstvom maestra Nobuja Nakajime, v kateri so še klavir, trobenta, violina in (v Kinu Šiška večkrat preglasni) bobni, omogoča zanimiv in adekvaten vpogled v repertoar velikega mojstra ter hkrati v repertoar same Birkinove, vse od Di doo dah, Baby alone in Babylon, Ballade de Melody Nelson (tematski album o Melody Nelson (1971) je eno zanimivejših Gainsbourgovih del; zdi se, da se je po njem ravnala tudi Emmylou Harris s svojo ploščo The Ballad of Sally Rose (1985)), La chanson de Prévert do L’aquoiboniste. Poje pa tudi nekatere pesmi, ki se jih poprej še ni lotila, posebej je v tem kontekstu omenila Les amours perdu. Zasedba je z izjemo bobnarja, ki nekako ne ve, ali bi služil pesmim ali bi se šel Genea Krupo, Big Sida Catletta ali Gingerja Bakerja (Birkinin glas žal ni ukrojen za prehude bobnarske eskapade), pisana Gainsbourgovim pesmim na kožo, prisrčna je tudi interakcija z občinstvom, v Kinu Šiška je še posebej vžgala zgodba z Jugoslavijo. Slovo Birkinovi kar nekako ni šlo od rok, vidi se, da z veseljem nastopa in da ji je srečevanje s prej z njene strani interpretativno še neobdelanim opusom francoskega mojstra dalo nove možnosti za interpretativno raziskovanje. Med pesmimi je govorila angleško; rojeni Britanki se sicer nekolikanj poznajo dolga leta življenja v Franciji. »Razumete francosko? Naj potem govorim francosko? Eh ne, saj ne bom,« je nagovarjala občinstvo. Ob ponovnem srečevanju z diskografijo Jane BIrkin pa postane tudi jasno, odkod so svoj »whisper« pobrale nekatere sodobne francoske šansonjerke, zlasti Carla Bruni.
Glede na to, da občinstvo za šansone v Sloveniji obstaja, kar dokazuje tudi vsakoletni Festival šansona, bi bilo v Kinu Šiška zanimivo pripraviti večere slovenskih šansonjerjev in nekako ugnati slovensko poslušalstvo, da bi ga ne zanimali samo tuji interpreti, ampak tudi bogato izročilo slovenskega šansona, ki je zadnja leta spet v razmahu z nekaterimi odličnimi posamezniki. Morda je ob koncertu Jane Birkin čas za splošen razmislek o šansonu in kakšna je (lahko) njegova vloga v sodobnem svetu. Nenazadnje je bil pevec-poet vedno »on the cutting edge«, kot pravijo Američani.
