Vinilke se kar nočejo posloviti. Odhajale so s prihodom CD plošč, a ostale po zaslugi DJ kulture. Sedaj, ko tudi CD plošča nima velike vrednosti, zamenjujejo jo digitalne zvočne datoteke, ljubitelji tudi za domačo rabo prisegajo na staro dobro vinilno ploščo. Temu se prilagajajo tudi založbe; če objavijo vinilno ploščo, je tej običajno priložena koda za dolpoteg ali kar CD plošča. Tako vinilka zavzame častno mesto na polici, poslušajo se priročni empetriji. Recimo.
Coma Stereo so tretji album objavili le na vinilu še iz enega razloga. Posnetki so narejeni analogno, na trak, uporabljeni so le analogni inštrumenti, potemtakem je nekje logično, da naj se tudi poslušajo z analognega medija. Štajerski kvartet je na vse to namignil že z naslovom prvega albuma Binary Ending, naslednji album Transgalaktika pa je že bil objavljen le na vinilki. Na plošči 1000 mest so se Coma Stereo prizemljili, ali vsaj približali pogled. Za seboj so pustili znanstveno-fantastične mite in skladno so tudi pesmi krajše, manj je psihadeličnih izletov v neznano. Nenazadnje slovensko zapeta besedila kažejo, da se Coma Stereo želijo pristneje izražati. Res je lahko kozmično prostranstvo sinonim za naše miselno vesolje, a tokrat so se Coma Stereo konkretneje obrnili k sebi. Temu sledi trdneje strukturirana glasba, kjer vodilno mesto zavzema ritmična sekcija. Običajno bas in boben vodita pesem, jo usmerjata. Kljub krajšim zapisom se znotraj še vedno najde prostor za notranje obrate, prav v eleganci prehodov se tokrat kaže večja enotnost in uigranost skupine. Kaže se povezanost posameznih instrumentov, igra je prožnejša, polna notranje dinamike, čemur se pridružuje še petje.
Krajši uvodni inštrumental še dolguje kozmični preteklosti, zatem Coma Stereo naravnajo koordinate na konkretnejše cilje. Pesmi Bogomila, 1000 mest in Drakula (prej Katatonia) poznamo že s kompilacije Gustafhits vol010, le da so jih Coma Stereo posneli še enkrat, za spoznanje bolj dodelano in mehkeje. Enostavneje bi bilo uporabiti vsa sredstva, a ne. Še na Transgalaktiki mestoma glasba prši v razkošju elektronskih bliskov, kar je lahko všečno na površen posluh. Tokrat je zvok prečiščen, vloge so razvidne in vokal domišljen. Petje v pesmi Slepe hiše vojn odpira nove dimenzije njihovega početja, iskanje drugačnih tonalnih razmerij lahko privede do čudovitih rezultatov. Tu je še prostor za napredek, zasnove velikega benda pa so postavljene.
Coma Stereo postajajo sodobnejši na „staromoden“ način. Zavestno so se odrekli digitalnim pripomočkom in se oprli na lastne sile. Sedemdeseta so že pustili daleč zadaj, sedaj odmevajo kvečjemu vplivi Trans Am, Mogwai, celo The Cure v nekaterih kitarskih prijemih. A album 1000 mest definitivno zveni kot delo Coma Stereo in obenem zelo dobro sodi v leto 2012. Kot tudi sodi na konkretni nosilec zvoka, velja se mu namreč posvetiti v vseh razsežnostih.
