Thomas Brinkmann je eno poglavitnih imen na področju techno glasbe, prisoten je že vse od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Morda je najbolj znan po svojih predelanih gramofonih z dvema iglama in prav tako fizično predelanih oziroma kar maličenih vinilnih ploščah, ki se jih je posluževal v preteklosti. Brinkmanna, ki se ga drži sloves enega izmed bolj avantgardnih ustvarjalcev na sceni, najdemo tudi pod precej aktivnim alter egom Soul Center in v vlogi vodje založbe max.ernst. Z njim smo na hitro poklepetali pred nastopom v ljubljanskem klubu K4 zadnji konec tedna v januarju.
Naj ti najprej čestitam za novopridobljeni status očeta. Ali je otrok bil deležen glasbene terapije, preden se je rodil?
Trdim lahko, da je bil izpostavljen res mnogim zvokom. Dejansko je bil še pred rojstvom prisoten – saj je bila prisotna moja partnerka – na nekaj mojih nastopih, tako da je tudi na ta način že slišal glasbo. Precej ekstremno pa je bilo, ko je bila poleti 24-urna dirka, ki se odvija na Nürburgringu v Nemčiji, kjer tekmuje tudi po dvesto vozil. In ko sva se šla zvečer sprehajat, saj živim v neposredni bližini, se je otrok prav očitno intenzivno odzival na ves ta avtomobilski hrup. Je pa pred rojstvom tudi že veliko časa preživel na motorju, vse do treh mesecev pred rojstvom. In najbrž bo tudi v prihodnosti kar nekaj časa preživel na njem.
Kaj počneš dandanes? Na profesionalnem področju …
Previjam dojenčka (nasmešek). Nazadnje sem imel nekaj nastopov, zadnjega v klubu Cocoricò v letovišču Riccione v italijanski provinci Rimini. Ta velja za enega največjih klubov v Evropi. Poleti se zgrne tja veliko turistov, pa tudi skoraj vsa Italija. Lani poleti je tudi Richie Hawtin nastopal tam in je bilo v klubu več kot devet tisoč ljudi. Sedaj pozimi, ko sem nastopal tam s še par DJ-i, jih je bilo okoli tri tisoč osemsto.
Opažam, da v skoraj vsakem intervjuju omeniš Richieja Hawtina. Kaj te pripravi do tega?
Jah, njega pač pozna vsak (smeh). Mnogi se na neki točki pojavijo, vendar pa nato tudi nekako poniknejo, ne glede na to, ali jim je ime Mike Ink oziroma Wolfgang Voigt, Ricardo Villalobos, Sven Väth ali DJ Hell. Najbrž je prav Richie tisti, ki se je nekako skozi vsa leta obdržal na klubski sceni. Vendar pa ima seveda vsaka medalja dve plati.
Ali to pomeni, da v kolikor bi bil organizator klubskih dogodkov, bi se vsekakor odločil za Richieja?
Ne, nikakor. Sploh nisem navdušen nad zadevami za tako veliko publiko. Menim, da so v tem primeru vedno potrebni kompromisi. Velika publika zame pomeni Madonno ali Lady Gaga ali pač neko takšno neumnost. No, saj Richie tudi ni Madonna, pa vendar … Morda je Richie nekakšna Madonna techno scene.
Ali velja to življenje v nočnih klubih na nek način obravnavati dvostransko? Na eni strani glasba in ples, na drugi pa morda celo nekoliko banalna situacija puhle zabave?
Nočni klub razumem predvsem kot nekakšno črno skrinjico, v smislu, da morda šele kasneje dojameš, kaj se je tam dogajalo. Po možnosti celo naslednji dan, ko imaš grozljivega mačka. V klubu se dogaja marsikaj, komične reči in tudi reči, ki jih ne razumeš povsem in s katerimi se morda pravzaprav sam niti ne strinjaš, pa si kljub temu del tega. Klub je nekakšen jajček, v katerem se vse to odvija. Dogajanje v njem se mi zdi tudi kot kataliza, ki lahko odplakne določene stvari, za tem pa ostanejo le še balastne snovi.
Boš otroka kdaj peljal po nočnih klubih, ko bo starejši?
Hm, ne vem. Joj, nasploh so starši otrokom lahko v določenih scenah tako zelo v sramoto. Vendar pa imam za seboj že zgodbo na to temo. Moja partnerka ima namreč dvanajstletno hčerko, ki sem jo že vzel enkrat s seboj v klub ter jo peljal prav tako v zaodrje, da se malo spozna s tem svetom. To je bila kar zanimiva izkušnja in menim, da ji je bilo všeč, čeprav jo je celotna situacija precej presenetila, saj je bilo to nekaj povsem novega zanjo.
Se ti je techno scena v preteklosti, ko jo je še preveval diletantski duh, zdela zanimivejša, kot pa danes, ko je vse oddaljeno le en klik z miško?
Vsekakor! Ko so zadeve še povsem neopredeljene, se lahko iz tega razvije karkoli, takrat je še vse možno. Takšna scena še nosi v sebi nekakšen bonus naivnosti. In nato se nikoli več ne moreš vrniti na to izhodiščno točko. Enako kot, ko si še otrok, si nepopisan list in kot odrasla oseba si ne moreš več tega priboriti nazaj. Nekatere zadeve, ki so bile v glasbi nekoč zanimive, se danes prav tako niti ne bi mogle več uveljaviti, zaradi nekih določenih pričakovanj v smeri dovršenosti. Seveda je glede tega eksperimentalni pristop zanimivejši, vendar pa je ta možen predvsem, če imaš pred seboj manjšo publiko. Edino morda na Japonskem si lahko to privoščiš tudi pred veliko publiko.
Zakaj prav na Japonskem?
Japonci so neverjetno dojemljivi. Ne glede na to, kako »odpuljene« stvari si privoščiš, vedno jih bo kar veliko število njih to potegnilo s seboj. Tam si lahko privoščiš stvari, ki se pri nas zagotovo ne bi prijele. Pravzaprav sem večkrat nastopal na Japonskem kot v Nemčiji, kar ima seveda svoje razloge. Gre za pravo ljubezensko razmerje. Vedno sem se imel prekrasno tam, to je povsem drugačna kultura. Čeprav ima to pri meni morda celo več veze s tem, kako je tukaj, pri nas … ljudje so drugačni.
V Nemčiji je techno glasba deležna precejšnje podpore tudi s strani akterjev, kot je na primer Goethe Institut. V Berlinu pa bo oziroma je recimo klub Berghain prejel veliko finančno podporo s strani države. Koliko je to povezano s samo glasbo? Oziroma ali ima sploh ta primer Berghaina več veze s spodbujanjem turizma, ki je v Berlinu precej povezan tudi s klubsko sceno?
V Berlinu je situacija takšna zagotovo že zaradi samega župana Klausa Wowereita. Berlin ima nek svoj šarm in visoko stopnjo sprejemanja drugačnosti. V vsem tem ima prav tako veliko vlogo tamkajšnja gejevska scena. Vendar pa je bilo seveda v Berlinu to prisotno še pred današnjo politično garnituro. Na tem mestu pa lahko povem tudi, da imam zelo zanimivo izkušnjo z Goethe Institutom. Leta 2006 so me povabili na manjšo turnejo po Bližnjem vzhodu. Vendar sem kaj hitro zaznal, da so me tja dejansko poslali skupaj s takratnim zunanjim ministrom in nato sem se naknadno tudi zavzel, da so vsi termini v krajih, ki so znani po svoji bogatosti z nafto. Tako, da se mi je šele nato posvetilo, da je torej bil namen tega potovanja povsem gospodarski. Da celotna zadeva ne bi bila tako očitna, so dodali še en termin v kraju, kjer vlada pa vlada huda revščina in s tem bi naj to potovanje pridobilo še celo nekakšen »humanitarni« prizvok.
Ali kdaj plešeš, ko si v klubu?
Seveda.
Le med svojimi nastopi ali tudi, ko kdo drugi vrti glasbo?
Če je prisoten pravi »gruv« in če sem dobro razpoložen, vsekakor plešem. Karkoli se zna zgoditi … Na Japonskem sem enkrat celo plesal na mizi (nasmešek).
