Lyle Lovett je v svoji dolgi karieri pobral nekaj grammyjev, si med albumi dovolil daljše premore in nato vedno presenetil; bodisi s klasičnim countryjevskim zvokom, bodisi z bigbandovskim jazzom, bluesom, bluegrassom ali folkom. Že od leta 1986, ko je izdal prvi album s klasičnim countryjevskim zvokom (takrat je bil v modi »urbani« pop country, katerega naval je Lovettu, Dwightu Yoakamu in Steveu Earlu, ki so se tega leta skoraj družno pojavili na sceni s svojimi prvenci, uspelo zadržati nekje do konca desetletja), se ni pustil vkalupljati v nobene predalčke; na naslednjem albumu Pontiac (1988) je uspešno združil country, folk, bluegrass, blues in jazz, kar je pozneje še potenciral z različnimi vrstami zasedb, predvsem z znamenitim Large Bandom, katerega bigbandovski zvok je leta 2007 duhovito označil z »it’s not big, it’s large«.
Če je istoimenska plošča It’s Not Big, It’s Large (2007) pomenila obuditev bigbandovskega zvoka, sta naslednji dve, Natural Forces (2009) in najnovejša, Release Me, nadgradnja linij bluegrassovskega in folkovskega v Lovettovem opusu. Že od konca devetdesetih let Lovett na albumih redno posveti precej prostora pesmim bolj ali manj znanih teksaških avtorjev, zlasti pesmim Townesa van Zandta, vse bolj pa se tudi preizkuša v predelavah teh ali onih uspešnic tradicionalnega countryja in bluegrassa. Tako se njegova avtorska linija na zadnjih dveh albumih umika interpretacijski, kar je pri umetnikih Lovettovega kova vedno zanimiva poslušalska izkušnja.
Na novi plošči Release Me sta samo dve novi avtorski Lovettovi pesmi, zato pa nam ponudi izlet po pestri zapuščini vseh aspektov tradicionalne country glasbe, ki je tudi del klasičnega rokenrola. Predelava pesmi Brown Eyed Handsome Man Chucka Berryja s tega gledišča sploh ni presenečenje. Lovett nam ni ponudil kopije Berryjeve izvedbe, pa tudi dveh teksaških glasbenih junakov, Buddyja Hollyja in Waylona Jenningsa ne, pač pa je ubral pristop country bluesa, kar pomeni, da je pesem nekolikanj upočasnil in ji dodal patos »after hours« trubadurskega izročila. Nekaj podobnega se zgodi tudi s predelavo Loesserjeve pesmi Baby It’s Cold Outside, znane iz izvedb raznorodnih glasbenikov, med drugimi Raya Charlesa in Betty Carter, Louisa Armstronga in Velme Middleton, Willieja Nelsona in Norah Jones, Johnnyja Mercerja in Margaret Whiting, Ala Hirta in Ann-Margret … Lovettu se pridruži Kat Edmonson, teksaška jazzovska pevka mlajše generacije, v naslovni pesmi, Release Me, pa slišimo k. d. lang. Izvedbo te pesmi, ki je doživela že toliko predelav, da je iz nje pravzaprav nemogoče narediti še kaj spodobnega, je Lovett zastavil popolnoma klasično, po vzoru Kitty Wells in Raya Pricea, in morda prav zato zazveni učinkovito; če bi se zavestno trudil iz pesmi narediti nekaj res drugačnega, bi bržčas zašel v artistični labirint, od koder bi se težko izkopal. Prav tako prepričljive so izvedbe tradicionalnega bluegrassa Garfield’s Blackberry Blossom, pesmi Townesa van Zandta White Freightliner in pretresljive morilske balade Dress Of Laces, ki jo zapoje s Saro Watkins in je brez dvoma najboljša izvedba na albumu. Balade Lovett ves čas kombinira s poskočnejšimi ritmi, med katerimi sta že omenjeni White Freightliner in Garfield’s Blackberry Blossom, pa avtorski božični blues The Girl With The Holiday Smile (pesem je uvrstil na božično izdajo lani decembra, bila pa je na voljo zgolj na iTunes) in pesem Jesseja Winchesterja Isn’t That So.
Plošča Release Me je Lovettova zadnja za založbo Curb; pod njenim okriljem je bil od vsega začetka. Na konec nekega obdobja duhovito namiguje že naslov z naslovnico, na kateri Lyle stoji zvezan z vrvjo sred neke zapuščene vaške poti. Na zadnji strani ovitka je že osvobojen, vrv drži v roki. Ob izidu je napovedal, da je zdaj sam svoj gospod in da bo svojo glasbo zdaj posredoval občinstvu v lastni režiji. Zanimivo bo spremljati naslednje Lovettove diskografske izlete v kakršni koli obliki, plošča Release Me pa pomeni učinkovit zaključek diskografskega niza, s katerim se je Lovett zapisal med najpomembnejše sodobne ambasadorje teksaškega glasbenega izročila. »That’s right, you’re not from Texas,« je pel svoji potencialni družici leta 1995, »but Texas wants you anyway!« Zdi se mi, da s tem stavkom nagovarja celotno svoje poslušalstvo. Njegov Texas je na srečo drugačen, kot tisti, ki ga poznamo iz vsakdanjih (spolitiziranih) medijev.
