z Bojanom Cvetrežnikom
V novi 5ki sedem razmišljujočih glav iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premleva pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Poletno sezono otvarja violinist, glasbeni pedagog in pobudnik mnogih glasbenih iniciativ Bojan Cvetrežnik.
Bojan Cvetrežnik (alias Bojan CV) se je začel z različnimi glasbenimi stili in ostalimi instrumenti ukvarjati po študiju klasične glasbe. Delal je kot profesor na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Eno leto je bil tudi solo violist orkestra ljubljanske opere. Kot violinist – solist je sodeloval pri predstavi Varekai kanadske korporacije Cirque de Soleil. Je eden od ustanovnih članov skupine Terrafolk, s katero je nastopil po skoraj vseh evropskih državah in prejel BBC Radio World Music Audience Award 2003. Piše zelo raznoliko glasbo – od enostavnih viž do del za simfonični orkester. Je borec za priznanje kulturnega izraza različnih glasbenih stilov ter za njihovo zbliževanje. Želi si bojšega razumevanja starega latinskega pregovora »O okusih se ne razpravlja«. Po sodelovanju Terrafolka s Simfoniki RTV Slovenije in jensko filharmonijo je ustanovil Simbolični orkester (Symbolic orchestra). K zanimanju in sodelovanju je pritegnil godalce iz štirinajstih evropskih držav, sicer pa je tudi ustanovitelj stalnega izobraževanja godalcev – Godalkanje.org. Dijake, študente in učitelje uči glasbenih stilov, ki jih v javnih učnih programi pri nas še ni. Zadnje čase vse bolj deluje tudi kot barski in ulični glasbenik.
Tistega, kar je pri glasbi najboljše, ne najdemo v notah. (Gustav Mahler)
Predvidljivost je zame dolgočasna. V notografiji lahko spremenimo le predvidljive dele glasbe, pa še ti so zapisani približno. Način zapisa glasbe tudi v veliki meri določa, kaj se bo slišalo. Zato je trditev, da skladatelj popolnoma enako sliši v glavi kot tisti, ki kasneje skladbo izvaja, pravljica. Orodje vpliva na rezultat. Ob vseh sodobnih načinih zapisa (note, tabulature, piano roll, midi, posnetek) je dobro biti čim več v stiku z glasbo samo, da ne pozabimo, da gre v resnici za kombinacijo reda in kaosa, ki se lahko dotakne človeških čustev, razuma in telesa. Seveda je takšno dojemanje subjektivno. Poznam mnogo ljudi – večinoma tistih, ki so se tudi sami učili glasbo s pomočjo notnega zapisa – ki jih vsako odstopanje od pričakovanj takoj zmoti. Tudi to je legalno, ker je v glasbi pač vse dovoljeno, zato jo imamo in ker smo si različni, si vsak zase izbere svojo glasbo. Nihče pa ne more v note zapisati atmosfere, ki jo bo ustvarila. Celo na studijskih posnetkih marsikaj ni predvideno (akustika, osvetlitev, družba). Nihče ni predvidel, kakšno bo čustveno stanje osebe, ki sedi na koncertu poleg tebe in kako bo vplivalo na tvoje doživetje? Ali lahko skladatelj predvidi, s kakšno barvo glasu ali glasbo so poslušalce starši uspavali kot dojenčke? Moja hči je zaspala najbolj mirno ob afriških bobnih, sinko ob mrmranju… Ko se vse to čarobno obrne v pravo smer, doseže glasba moč, ki je nihče ne more zapisati in katero si skladatelji želijo kot nadgradnjo svoje ustvarjalne provokacije.
Glasba je last vseh. Samo založniki mislijo, da si jo ljudje lahko lastijo. (John Lennon)
Glasba je last vseh, okoriščanje z njo pa ne spada pod to kategorijo. Takoj, ko kdo zaradi glasbe zasluži, je dolžan ustvarjalcem in investitorjem vanjo plačati njihov delež. To, da je last vseh, pa še ne pomeni, da jo moramo vsi poslušati. Če grem po pešpoti po stari Ljubljani, imam pravico do tišine.
»Predstavljaj si, da ni lastnine« je pel Lennon. Istočasno so si v državah »brez lastnine« posamezniki prilastili vse. Tako John kot založniki. Jaz pač razumem, da je glasba igra na srečo, pri kateri nikdar ne veš, kdaj se bo investicija poplačala. In če se ne poplača, če pustiš za sabo dolgove, je boleče, da tvoje delo nekdo prodaja naprej brez vprašanj. Zabloda kapitalističnega odnosa med avtorjem in založnikom je tudi kriva za Johnovo jezo. Vsakega obdobja je enkrat konec. Tako desetletja založništva pošiljamo v zgodovino in čakamo, kdo bo naslednji, ki so bo lastil glasbo. Upam, da bodo to roboti in ne ljudje. Roboti ne znajo goljufati. Razen, če jim tega ne ukaže človek.
Ena od prednosti brezposelnega glasbenika je ta, da igraš veliko manj slabe muzike. (Jack Daney)
Izjavo razumem iz gledišča reakcij glasbenika, ki v boju za kruh počenja karkoli. Seveda pa obstajajo tudi taki, ki so raje kot da bi prodali svoj okus, postali poštarji, prodajalci sadja ali varnostniki. Osebno ne verjamem, da obstaja definicija »slabe glasbe«, se sam s tem ne obremenjujem preveč. V vsaki glasbi najdem zanimivosti.
Ljudje smo v veliki meri vajeni, da v službi počnemo nekaj, česar ne počnemo radi. Glasbena dejavnost pa ni zgodovinsko nastala pod prisilo. Ljudje so v prostem času vedno radi ritmizirali in melodirali, sedaj pa je večinoma drugače. Glasba je ogledalo družbe in če smo v večini poklicev pred 150 leti še vedeli, kaj je cilj dejavnosti, smo danes v svoji stroki povečini izgubljeni. Ne vemo, čemu služi. Prav tako je z glasbo. V Sloveniji imamo samo v javnem sektorju zaposlenih skoraj tri tisoč glasbenikov. To je glede na število prebivalstva ogromna številka, morda celo svetovni rekord. Po tej logiki bi moralo biti v Braziliji v javnih službah 240.000 glasbenikov. Imamo tudi nekaj ducatov (morda trideset?) glasbenikov, ki preživijo od svojega dela na prostem trgu, ter spet tisoče tistih, ki bi želeli od svojega ustvarjanja živeti. Čigavo glasbo poslušam jaz? Čigavo glasbi poslušate vi? Če smo zmožni preseči mišljenje, da je služba trpljenje, lahko v njej tudi uživamo in dajemo od sebe največ. Ob tem pa upamo, da bo kdo opazil naše delo ali z njim preživljal svoj čas.
Dober skladatelj ne imitira, ampak ukrade. (Igor Stravinsky)
Res je, da si glasbe ljudje ne izmišljamo, temveč pobiramo nekaj, kar že tako ali tako obstaja. Skladatelj je skrbnik okusa, ki se odloči, kaj bo pobral. Nekateri radi poberejo skoraj vsako mimoletečo idejo, drugi oklevajo in se poredko odločijo, da se podpišejo pod najdeno. Kot gobarji lahko pridejo domov s polno košaro vsemogočih gob ali pa s prazno košaro, če v gozdu ni pravih gob. Zame obstajajo glasbeniki z izrednimi idejami, ki pa ne izluščijo tistih, ki bi pritegnile mene. Po drugi strani obstajajo glasbeniki z zelo malo idejami, vendar ustvarjajo glasbo, ki mi je blizu. DJ v tem kontekstu ni nič drugega kot skladatelj. Kdo pa sklada, brez da bi prej slišal že ustvarjeno glasbo? Kdo se lahko loči od svojih spominov, pričakovanj? DJ ima izbor svojih spominov ima na ploščah, skladatelj pa v podzavesti – velike razlike ni. Odloči njun glasbeni okus, ki je seveda rezultat osebnosti in življenja ustvarjalca. Spet je kraja lahko različna. Če gre za krajo glasbe, ni težav, če pa ob tem pospraviš v žep še cekine, ki pripadajo nekomu drugemu, pa je spet drugače.
Glasba pri večerji je žaljivka tako za kuharja kot za violinista. (G.K. Chesterton)
Izjava je zame nezanimiva za branje in zanimiva za debato. Kolikor glasbe obstaja, toliko je ambientov zanjo. Vsaki kulinarični specialiteti lahko najdemo primerno glasbo ali tišino, ki je tudi pomemben del glasbe… Spet odvisno od premnogih drugih faktorjev. Če bo jedel glasbeni producent, bo najbrž želel tišino. Če bo jedel nekdo, ki mu je glasba del obeda že štirideset let, bo tišina kradla preveč pozornosti hrani. Morda bo koga motilo, da sliši, kaj govorijo za sosednjo mizo? Ker sem ravno violinist, ki igra v vseh mogočih situacijah, lahko rečem, da imam določeno glasbo, ki jo izvajam ob hrani; glasbo, ki je prijetna ob pijači in pogovoru. Spet drug repertoar prenese pijačo in oreščke, ne pa pogovora. Določen repertoar pa zahteva odsotnost hrane, pijače, pogovora, stiskov rok… Zame se glasbni žanri bolj definirajo po okolju, kamor glasbo postavimo, kot po zvenu samem. Postavljati splošna pravila glasbi je narobe. Bolj, kot je glasba učinkovita, bolj je izmuzljiva pri racionalizaciji. Sicer pa je to vse skupaj le glasba. Ne delajmo si utvar, da gre za nekaj resničnega. Vesoljci, ki vidijo orkester, so zaprepadeni. Kdo ve, če ob tem jedo? Ali dirigent med nastopom razmišlja o tem, kdo pije pivo ob TV ekranu? Mene zanima vse to – in nič od tega se mi ne zdi pomembno. Vse je le glasba.
