Dolgo je trajalo, preden je Shakey (obsežno biografijo s tem naslovom se splača prebrati, jeseni pa bo, kot kaže, izšla še avtobiografija) spet zbral svoje zveste Nore konje za nov pohod nad zakladnico ameriškega glasbenega izročila. Skozi desetletja je avtorskim ploščam pridodajal predelave, med drugimi Gibsonovo Oh Lonesome Me, pa Four Strong Winds Iana in Sylvie, že čisto na začetku svoje glasbene poti pa si je rad postavil izziv nekatere ameriške standarde, ki jih imajo že vsi polna ušesa (in plošč) preobleči v nove kontekstualne plašče. Na plošči Americana je obelodanil sveže rezultate in to prav uspešno.
Tisti, ki so brali biografije in pozorno spremljali Youngovo kariero, so že vedeli, da je iz standardov pravzaprav naredil čisto nove pesmi; dure je prestavljal v mole, predefiniral melodije, pretuhtal aranžmaje, Crazy Horse pa so bend kot nalašč za takšna in podobna početja; vsekakor si težko predstavljam, kako bi tovrstne zadeve počel denimo s popeglanimi CSN. In plošča, ki je pred nami, je točno to, kar ponazarja podoba na hrbtni strani: divja in nepredvidljiva. Ob izidu je naletela na marsikako začudenje in sprejem je bil nekoliko mlačnejši, kot bi bilo pričakovati, ampak take in podobne zadeve so se Youngu že dogajale – tudi pri ploščah, ki jih dandanes vsi hvalijo.
Najboljša plat albuma je, da pusti vtis, kot bi Young, Talbot, Molina in Sampedro pesmi posneli na vaji (bodisi jam-sessionu ali tonski vaji pred špilom). Nekatere maratonske izvedbe, denimo Guthrijeva This Land Is Your Land, delujejo kot tipičen youngovski jam, v katerem neznansko uživa in mu doda še nekolikanj soli v obliki nekaterih redko objavljenih verzov dotične pesmi. Oh Sussanah v molovski in distorzirani obliki še potencira občutek tesnobe kavboja z banjom na kolenih, ki bo ali ne bo prišel iz Alabame v Louisiano, ne glede na to, kako si je zgodbo zamislil Stephen Foster v 19. stoletju. Podobno velja za Clementine, Gallows Pole in Tom Dula (izviren naslov westernovske morilske balade Tom Dooley, ki so jo Kingston Trio leta 1959 spremenili v barbershopovsko westernovsko poskočnico). Young se loti tudi gospela – izvedbi Wayfaring Strangers in Jesus Chariot (predvsem prva je na domala vseh bluegrassovskih repertoarjih) nista ne jokajoči, ne himnični, ne virtuozni, pač pa se ponuja primerjava z beatlovsko izvedbo riteminbluesovske različice La Bambe Twist And Shout: kot so se je Beatli lotili brezkompromisno naravnost, brez olepšav in naravnanosti na lestvice predhodnih dveh komercialnih izvedb, tako Young s Horsi ponovno vdihne »prvinskost« v omenjeni dve pesmi. Najlepši pa je zaključek, ki je bil tudi eden viharjev mrzlih jeznih kritiških domačij: Young se loti pesmi God Save The Queen, angleške himne, ki za tiste bolj površne simbolizira zavojevalnost, aristokracijo in, Sex Pistolsom navkljub, v teh časih nič kaj dosti rokenrola. Vendar se s takim razmišljanjem izgubi imeniten ironični namen Youngove izvedbe in vključitve na album z naslovom Americana. Kako že uči zgodovina?
Ko potegnemo črto, ugotovimo, da bi albumu težko prisodili kaj drugega kot status mojstrovine. Razumemo ga lahko seveda tako ali drugače, s perjanico na naslovnici vred. A če se je po tolikih izvedbah še sploh treba ukvarjati s Klementinami, Suzanami in Tomi Dooleyji, nam je Shakey s svojim bendom pokazal način, kako se to lahko počne drugače in (spet) presežno.
