Štirje kantavtorji in ena kantavtorica – Xenia Jus, (Boštjan) Narat, Leon Matek, Andraž Polič in Marko Grobler razpravljajo o liku, delu ter vlogi kantavtorja. Četrtič.
Nihče se ne rodi kot kantavtor, ampak zori ob raznih vplivih okolja, opazuje in reflektira, ponotranja sentimente in izkušnje, estetsko, emocionalno in tehnično pa ga brusijo tudi najrazličnejše muzike in muzičisti. Domnevam, da ste preposlušali in da poslušate veliko glasbe. Kateri kantavtorji/ce so (bili) vaši vzorniki?
Kantavtorstvo pri nas še vedno ni priznan umetniški poklic. Sodeč po peticiji za priznanje kantavtorskega poklica v razvidu specializiranih umetniških poklicev, ki ste jo podpisali mnogi kantavtorji in somišljeniki (skoraj 250 podpisnikov), je razvidno, da ima kulturna politika kljub 40 in več letni tradiciji kantavtorstva v Sloveniji še vedno precej mačehovski odnos do kantavtorstva. Je kulturna politika dolžna podpirati kantavtorstvo? Kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi kulturna politika prepoznala vrednost kantavtorskega ustvarjanja?
Xenia Jus:
Vsi smo prepojeni z nevidnimi besedami, okusi in zvoki časa, ki nam je namenjen. Osebno živim v času družbenih sprememb, ki zemljevid Evrope spreminjajo včasih v hitrejših, včasih v počasnejših intervalih. Evropa je namreč, ne glede na častitljivo starost, občutljiva celina starih zamer, ki so človeku vse prej kot ljube. Nasprotno – so zdravju zelo škodljive, duhamorne in neprijetne. Čez več desetletij bodo rodovi neke oddaljene Slovenije, ki se morda takrat niti ne bo več imenovala Slovenija, gledali na naš čas kot čas krutega sistemskega izkoriščanja. Čas, v katerem smo bili ljudje le številka v službi Kapitala. A skozi nastajajoča literarna dela lahko rodovom, ki prihajajo, poleg osebne refleksije podajamo tudi dokumentirano »zvočno sliko ujetništva«, ki ga živimo. In ni nas malo. Ljudje, ki so pred več štiridesetimi leti začeli krojiti domačo kantavtorsko pot, so danes del ločenih nacionalnih identitet, ki še vedno delujejo homogeno. Tisti, ki smo prišli kasneje, hodimo po njihovih stopinjah in hkrati ustvarjamo nove. Kovačič, Brecelj, Pengov, Mlinarec, Dedić…seznamu ni videti konca. In upam, da ga bo dostojno dopolnila moja generacija. Dobri so, moji starejši in mlajši kantavtorski »tovarišice in tovariši«. Skozi njihova dela še bolj intenzivno, še bolj strastno spoznavam čas, ki ga živim. In ravno ta strast do ustvarjanja nas povezuje. Strast, ki je močnejša od strahu. Mačehovski oziroma ignorantski odnos kulturne politike do kantavtorskega ustvarjanja pa je znova vprašanje, ki naj bo naslovljeno tja, kjer nas ne želijo slišati in bodo storili vse, da tako tudi ostane.
Narat:
Priznanje kantavtorstva kot poklica je nujno, tako zaradi ureditve statusa kot tudi zaradi geste same, ki bi pomenila tudi simbolno priznanje vrednosti početja tistih, ki se uvrščajo v to sfero ustvarjanja. Kar pa se tiče vzornikov, bi težko govoril o kakšnih neposrednih vplivih. Gre bolj za neke vrste akumulacijo; vse tisto, na kar naletiš tekom svojega razvoja, se nekje nabira, te na tak ali drugačen način zaznamuje. In ta »neviden« vpliv je v resnici tisti, ki pomeni največ.
Leon Matek:
V resnici poslušam zelo raznoliko glasbo, zato so name kot na glasbenika vplivali mnogi glasbeniki. Na tem mestu se bom omejil le na kantavtorje – od tujih morda še najbolj Johnny Cash, Bob Dylan, Leonard Cohen in Paulo Conte, od slovenskih pa Tomaž Pengov, Marko Brecelj, Jani Kovačič in Iztok Mlakar. Ignorantski odnos »kulturne« politike ne le do kantavtorskega ustvarjanja, temveč do umetniškega ustvarjanja nasploh, kaže na nizek duhovni nivo današnjega slovenskega civilizacijskega trenutka. Danes je absolutno v ospredju ekonomski interes, politiki nas hranijo z demagogijo recesije, družbenega bruto proizvoda in nujnosti gospodarske rasti, v imenu svetovnega gospodarskega tekmovanja z izločanjem tistih, ki so »prevelik strošek«. Zato, da lahko bogati še bolj bogatijo, naj revni še bolj zatisnejo pasove. Kakšna spervertirana logika. Kdo v tej džungli sploh potrebuje pesnike?
Foto: Noel O'Brien
Andraž Polič:
Prvi vzornik je bil starejši tabornik Aleš Berkopec (še danes aktiven glasbenik), ki je ob preigravanju Hendrixa vzbudil mojo strast do kitare. Temu je sledilo obdobje rokenrola in z gimnazijo so prišli Tomaž Pengov, Marko Brecelj, Jani Kovačič, Leonard Cohen, Bob Dylan, Tracy Chapman, Fabrizio de Andre, nazadnje pa še Nick Drake. Moj odnos do kitare pa je zaznamovan z učiteljem-mojstrom Jerkom Novakom. Kaj več imen pa ne bi niti omenjal, ker je nenazadnje cel svet »tvoj učitelj« in čistih samoukov ni.
Kantavtorstvo bi moralo imeti priznan kulturni status. To je stvar kulturne politike in sploh politične kulture v neki državi. Država, ki je še zmeraj obremenjena in ideološko razklana zaradi polpretekle zgodovine in ne premore konstruktivnega političnega dialoga, se v splošnem boji tudi kantavtorskih uporniških glasov. Kaj spremeniti? Vztrajati s pogumom v svoji iskrenosti in spremembe pridejo same od sebe! Kdor je politični aktivist, naj bo aktivist, kdor je puščavnik, naj živi v puščavi.
Marko Grobler:
Kot otrok sem pred blokom vsak večer poslušal »kantavtorske večere«. Vedno se je našel nekdo, ki je igral kitaro in prepeval. V glavnem so preigravali pesmi znanih kantavtorjev, Dylana, Younga, Donovana, Balaševića, Mlinarca, Kovačiča, Predina, Beatle, Stonse, Byrdse, tu in tam tudi kakšno svojo. Vsi smo se učili drug od drugega. Zame je bila to ena pomembnejših glasbenih izkušenj. Takrat nisem razmišljal o tem, če so to kantavtorji ali ne, če sem jaz kantavtor ali ne, bila je glasba, ki me je potegnila in besedila, ki so mi nekaj pomenila. Samo to je pomembno. Kar se tiče odnosa kulturne politike do kantavtorstva, je ta verjetno samo odraz splošne politične kulture. Koga pa briga, kako bom preživel s tem, s čimer se preživljam. Hodim v službo kot večina in se ustrašim, ko kdaj muziko dojamem kot preklet ali lep hobi. To enostavno ni hobi. Kantavtorstvo ni hobi, tako kot pesništvo ni hobi. Sem ustvarjalec, ki je prisiljen hoditi v službo, da lahko preživlja družino.
Kantavtorska bitja in žitja:
XENIA JUS
Ksenija Jus je kantavtorica, skladateljica in pesnica. »Avtorski jezik vsakega posameznika, je poezija svobodnega človeka. V odsotnosti strahu je človeški obraz prijaznejši«, pravi, ko opisuje valovanje časa, ki ga živi. Nekatere njene pesmi so prevedene v nemški, angleški, bolgarski, poljski, češki, slovaški, bosanski ter srbski jezik. Izdala je sedem avtorskih literarno – glasbenih albumov. Trenutno s svojim dolgoletnim glasbenim prijateljem Gregorjem Cvetkom pripravlja osmi studijski izdelek z naslovom Čuvaji ognja. Ustvarja še avtorsko glasbo na gledališkem in video področju. Kot angažirana literarna in glasbena ustvarjalka ter kulturna aktivistka si skupaj z ekipo Kantfesta prizadeva za promocijo sodobnega slovenskega kantavtorstva doma in v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Spletna stran:
http://www.hexenya.com/
NARAT
Boštjan Narat je filozof, glasbenik, kantavtor, avtor in izvajalec scenske glasbe. S skupino Katalena, ki jo je ustanovil leta 2001, je v desetih letih izdal pet studijskih albumov. Ploščam (Z)godbe, Babje leto, Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti ter Cvik cvak! je v letu 2011 sledila Noč čarovnic. V letu 2010 je izdal samostojni prvenec z naslovom Strah je odveč, letos spomladi pa je pri svojem novem kantavtorskem projektu združil moči z izkušenimi glasbenimi sopotniki – Matevžem Kolencem, Polono Janežič, Jeleno Ždrale in Blažem Celarcem, s pomočjo katerih je nastal album Konec sveta vedno pride nenapovedano. Kot avtor glasbe za gledališče je med drugim sodeloval z Janezom Janšo, Branetom Potočanom, Edwardom Clugom, Valentino Turcu, Tatjano Peršuh, Tomažem Štruclom, Juretom Novakom in Maretom Bulcem.
Spletna stran:
www.myspace.com/naratbostjan www.facebook.com/narat.bostjan.fanpage
LEON MATEK
Leon Matek je kantavtor in filmski ustvarjalec. Na domačem glasbenem prizorišču je prisoten že iz časov skupine Prepozno za krokodile, ki je delovala že v 80. letih. Sredi 90. je z Mirkom Seškom ustanovil legendarno skupino Juhej in Vuhmepiš, s katero je posnel tri albume – Spohane viže 1997; V rož’cah 2001) ter Med dvema ognjema 1999, ki je prejel Zlatega petelina za najboljši folk/etno album leta. Od leta 2003 do 2006 je s harmonikašico Minko Đonlić muziciral v duetu LeonzMinko. V zadnjih letih se posveča predvsem samostojnemu kantavtorskem ustvarjanju, katerega plod sta kritiško cenjena albuma – Zrno (2008) in Most (2011). V svoji glasbi se spogleduje z raznolikimi tradicionalnimi ritmi in melodijami (igra tudi na saz), z ljubezensko liriko in tudi družbeno kritiko, ki jih prevaja v sodobne urbane kontekste.
Spletna stran:
www.myspace.com/leonmatek, www.facebook.com/leon.matek.5
Leon bo 25.8. nastopil na Festivalu akustične glasbe v Grižah pri Žalcu.
ANDRAŽ POLIČ
Andraž Polič je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih ter avtorski glasbi anarho šansona in je do danes izdala tri albume (Moje mesto, 2003; Libanonski tango, 2005; Živi, 2011). Kot vokalist sodeluje pri projektu Odpeti, v Pragi pa nastopa v duetu Duo La Boheme z Natašo Burger ter v jazz kvartetu Anima. 2010 je uglasbil pesmi Esada Babačića in skupaj z njim ustanovil ekoglasbeno komuno Via poetica. Objavil je že enajst pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v mnoge tuje jezike. Živi in ustvarja v Ljubljani in Pragi.
Spletna stran: www.myspace.com/hamletexpress
To poletje ga lahko ujamete na koncertih doma in v tujini – julija v Vodnikovi domačiji ter v Škucu (27.8.), 1. septembra na Krka festivalu (z Via poetica), 19. 9. pa bo s Hamlet Express gostoval v oddaji Izštekani na Valu 202. Avgusta bo z duom La Boheme koncertiral na Češkem in Poljskem.
MARKO GROBLER
Marko Grobler je anglist, germanst in glasbenik. Leta 1999 je ustanovil skupino Ezl ek s katero je izdal CD Hitim zgubljen skoz’ mesto, po razpadu skupine nadaljuje samostojno glasbeno pot. Trikrat je nastopil na Kantfestu in prejel 1., 2. in 3. nagrado. Sodeloval je s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Plod tega sodelovanja je monografija o Prekmurju in zgoščenka z naslovom Občutek za veter. Ustvaril je glasbo za lutkovno igro Dušana Šarotarja Mali Ribič in prispeval glasbo za dokumentarni film Občutek za veter režiserke Maje Weis ter za film Mariborska dvorišča. Aprila 2011 je izdal prvo samostojno zgoščenko z naslovom Iz dneva v dan pri založbi Celinka. Nastopa na različnih festivalih in koncertnih prizoriščih (Festival Lent, Godi bodi, Musica, Carniola, Globoka grla, festival Šansona, La vie en Rose).
Spletna stran: www.markogrobler.com
Marka Groblerja to poletje lahko slišite na festivalu Lent (4.7. – Jurčkov Oder), dan kasneje v Žalcu (atrij Savinove hiše), 24. avgusta pa v Grižah pri Žalcu na Festivalu akustične glasbe – FAG.
