Že koj na začetku je treba zapisati: Bruce Springsteen kot rocker s socialnim čutom in smislom za izvirno avtorsko povzemanje in kritiko mentalitete Amerike – da. Bruce Springsteen kot ameriški Mesija – ne.
Vendar prav to počne zadnjih deset let in prav to je odštelo precej točk albumu The Rising, ki ga je izdal pred desetletjem. Nikakor mu ne gre odrekati zaslug za prepotrebno glasbeno kampanjo Vote For Change pred ponovno izvolitvijo G. W. Busha, prav tako so nekatere njegove pesmi na zgoraj omenjenem albumu izvrstne, pretresljive podobe padca ameriške zavesti ob napadu na newyorška dvojčka. Že s prelomno ploščo Darkness On The Edge Of Town leta 1978 je zadel bistvo občutenja »male Amerike« in postvietnamske generacije, njene brezizhodnosti in širše družbeno(politične) stagnacije. Dve leti pozneje ob (pozneje ponovni) izvolitvi Reagana in posledično z nizom treh pomembnih albumov – The River, Nebraska in Born In The USA (1980, 82 in 84) – na katerih je s pomočjo korenin ameriškega glasbenega izročila in priostrene angažirane poetike orisoval problematiko življenja v »Obljubljeni deželi«, pa je spretno in umetniško odločilno zakoličil podobo nekoga, ki zna kljub rokerski slavi in bogastvu pogledati okrog sebe in obdržati stik z realnostjo.
Vendar je na omenjenih treh albumih šlo predvsem za pretanjeno poetiko. Čeprav je že po prvih dveh albumih svoj jezik zelo oklestil in se znebil dolgih verzov, dylanovske simbolistike in zahtevnih riteminbluesovsko/jazzovskih harmonij, je vse to nadomestil z jedrnatostjo zgodbarstva Hanka Williamsa in Johnnyja Casha; oba sta v svojih najboljših delih znala pretresljive zgodbe povedati na zelo preprost, a hkrati nekako »kinematografski« način; kot so pozneje pisali nekateri kritiki, bi lahko iz njunih pesmi delal filme. Podobno se je dogajalo pri Springsteenu; posebej na albumu Nebraska (1982) je ta postopek opazen v jedrnati, a obenem epski črnobeli širini, iz katere je sicer pozneje zrasel zanimiv film pod režisersko taktirko Seana Penna (Indian Runner, 1991).
Že na albumih Human Touch/Lucky Town (1992) je Springsteen to okleščenost začel (zavestno ali ne) vklepati v klišeje, zlasti pri rimanju. Angleščina je pri tej zadevi čuden oreh, malo število rim ima in zato se hitro zlajnajo, a prav v svetu popularne glasbe so se od šestdesetih let 20. stoletja naprej pojavljali ljudje, ki so te klišeje znali kontekstualizirati in jim odvzeti »deja vu«, tako značilen za pop uspešnice. Na čelu je bil seveda Dylan, Springsteen pa sprva ni korakal daleč zadaj. Še na albumu Tunnel Of Love leta 1987 je v pesmi Brilliant Disguise sijajno kontekstualiziral kliše »maybe baby«. Po letu 1992 se tozadevno ni več tako zelo trudil.
Na albumu The Rising je tu pa tam, kot rečeno, sicer opazen še kak presežek v pesmih, kot so Into The Fire, Nothing Man, Paradise in še kakšna bi se našla, po albumu Magic leta 2007, ki je z izjemo nepotrebnega mašila Radio Nowhere ponujal zanimiva tuhtanja starajočega se rokerja in ponudil celo eno njegovih najmočnejših pesmi, Long Walk Home, pa je nadaljevanje Working On A Dream z izjemo dveh pesmi pomenilo silno nazadovanje njegove leksike in avtorske jezikovne spretnosti. Springsteen se je ob bogatih spectorjevsko-wilsonovskih aranžmajih, ki jih je sicer bilo užitek poslušati, zadovoljil s popolno degradacijo svojega pesniškega jezika, ko klišejev ni več ne kontekstualiziral, ne ironiziral, ampak zgolj nametal v pesmi, kot bi šlo za kakšnega običajnega, povprečnega izvajalca pop glasbe. Glede na prosluli izlet iz leta 1992 sem pomislil: še en izlet pač, vmes je vendar naredil albume Ghost Of Tom Joad, Devils And Dust in Magic. Pa tudi: od kdaj imamo poslušalci pravico narekovati umetnikom, kako naj pišejo!? Delajo po svoje, mi pa to sprejmemo ali ne. Dober dokaz za to je navsezadnje Neil Young s svojim opusom.
Imamo pa seveda pravico pretuhtati zadeve. Springsteen je z albumom Wrecking Ball napovedal nov vpogled v praznino in razsulo Amerike, pri čemer smo upali, da tokrat ne na način, ki mu je narekoval ploščo The Rising, namreč tisti patetični: »Bruce, potrebujemo te!«. Springsteen je takrat padel v nekakšno odrešiteljsko famo, sam pri sebi in v očeh zvestih fenov je postal visoki svečenik rokenrola, ki rešuje ljudi (mora jih!) in tudi na odru je po gospelovsko pridigal o današnjih časih in odrešitvi s pomočjo rokenrola. Vse v redu in prav, s tem je začel že v sedemdesetih, a precej bolj prisrčno in manj bombastično. Pri Rising mu je zadeva ušla iz rok, kar se je pozneje pokazalo pri nesrečnem (mnenje pisca) projektu Seeger Sessions, kjer se je postavil v vlogo svečenika folk glasbe in zapuščine Petea Seegerja, ki jo je vpel v nekakšno zmedeno hoedownovsko veseljaščino, nič kaj skladno s tistim, kar je dejansko sporočal Seeger in drugi avtorji teh pesmi. Stare folkovske pesmi je spremenil v irsko odrsko veselico in na DVD-ju, priloženem plošči, učil glasbenike, ki so igrali že s Seegerjem, kaj je to folk glasba in, hej, razkazoval svojo posest. Irski melos je silno avtentična zadeva in kljub domnevno irskim koreninam mu Springsteen žal ni dorasel oz. ga je zgrabil z napačnega konca. Precej bolje in bolj prepričljivo to namreč počnejo Dubliners, Van Morrison, Sinead O’Connor, celo Dolores O’Riordan. Ko je podpisanega že zaskrbelo za Springsteenovo preroškost in mesijanstvo, je izdal album Magic in zadeve nekoliko umeril. A potem je letos izdal Wrecking Ball.
Na plošči, ki je že na predposlušanjih dosegala hvalnice in excelsis Deo, ob izidu pa večinoma vsepovsod pobrala najvišje ali vsaj zelo visoke ocene, se Springsteen spet gre. Projekt Amerike z Obamo je padel v vodo, od njega se je distanciral in se vrnil med ponižane ter razžaljene. Prvi singl We Take Care Of Our Own je obetal, čeprav produkcija že vse od leta 2002 Springsteenovim pesmim ne dela usluge. Album kot celota pa je po mnenju spodajpodpisanega povsem zgrešen projekt, tako zvokovno kot tekstovno. Če je Springsteen na Nebraski, Born In The USA in celo na Rising nekako še znal ujeti duha duhovno in gospodarsko nazadujoče velesile, je Wrecking Ball dokaz, da se je izgubil v času, mesijanski vlogi in v nekakšni potrebi vezati svoj rokenrol z irskozvenečimi vložki, ki iz težkih tem sicer delajo žur, a medtem ko je na Born In The USA (rokenrolovska) veseljaška konotacija dala temačnosti kontekst, ga na Wrecking Ball kvaziirska povsem povozi. Občutek, da poslušamo ameriško inačico Ko te ljubi, dok sam ja na straži ali pa Šifrerja z Dublinersi se obdrži skoz ves album, čeprav se tu pa tam najde kaka oaza (predvsem Jack Of All Trades, že omenjeni prvi singl, deloma naslovna pesem, pa Swallowed Up, čeprav tudi ta z že prežvečeno simboliko svetopisemskega Jone), ki pa je premalo, da bi sicer na videz obetajoči nastavki albuma bili zares prepričljivi. Poleg zvoka, ki ga je eden redkih ostrih kritikov albuma, Jesse Cataldo iz revije Slant, označil za »borderline jingoistic« in zaključil z ugotovitvijo, da album prav zaradi tega veseljaškega podtona nima prave ostrine, ki bi bila potrebna za koncept, ki ga je Bruce bržčas imel v mislih in nakazal v pesmi We Take Care Of Our Own, so tu še besedila. Popolna degradacija jezika v pop klišeje je iz perspektivnih kritik »denarništva« in »tajkunstva«, ki bi na Born In The USA izzvenele udarniško, v pesmih Easy Money, Shackled And Drawn idr. naredila »ples na mizah« in popolnoma nezahtevne »vaje v slogu«, kjer kritika ameriške družbe nima nobenega pomena več, glavno, da se slišijo gosli, da je štimunga za množice (ki pa posledično v tem projektu skorajda degradira irsko ljudsko izročilo) in da je na koncu dodana gospelovska banalnica Land Of Hope And Dreams, ki jo je Springsteen pel že na »vrnitveni« turneji E Street Banda v letih 1999-2000 in je že takrat bila slišati zgolj kot kvazigospelovsko mašilo za tolaženje avtorjevega mesijanskega ega. Lepo, da je Springsteen želel dvigovati moralo v hoedownovski maniri, vendar način, na katerega je zastavil to misijo, ne sovpada z razglaševanjem »temačnosti« koncepta v medijih pred izidom. In končno: ja, rokenrol osvobaja, tudi to je ena njegovih nalog, vendar ne za vsako ceno (četudi cenenega kvazietnorocka).
Čeravno Springsteenu ostaja nedvomna umetniška integriteta glede na predhodni opus in čeprav smo lahko zadovoljni, da še ustvarja in se podaja na turneje, njegov novejši opus avtorsko povsem zbledi pred novejšim opusom nekaterih sočasnikov, denimo Loudona Wainwrighta in (nekoliko mlajšega) Stevea Earla. Prvi je ravnokar izdal nov album, presežno ploščo, na kateri se je na svoj samoironičen način spopadal s tematiko minljivosti, leta 2010 pa je objavil album Ten Songs For The New Depression, ki je sodobni učbenik pisanja o propadanju ameriške družbe in mentalitete nasploh. Posnel ga je zgolj s kitaro in ukulelejem. Presežne albume zadnja leta izdaja tudi valižanski mojster belega ritma in bluesa (ne glede na to, kaj si mislite o njegovih nekolikanj bolj nastopaških hitih za množice in imidžu izpred let) sir Tom Jones.
Ad-lib: Naslov nove Springsteenove plošče seveda asociira na istoimensko pesem Neila Younga in takisto istoimenski album Emmylou Harris, s katerim je (pod budnim produkcijskim očesom Daniela Lanoisa) leta 1995 terminu alt. country dala nov pomen in mu odprla poti navzven, na sceno, kjer je pravzaprav še vedno eden redkih znanilcev svežine americane zunaj mainstreama. Verjetna Springsteenova asociacija na večplastnost besedne zveze »wrecking ball« je to pot po mnenju podpisanega žal zgrešila cilj.
