s Chrisom Eckmanom
V novi 5ki sedem razmišljujočih glav iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premleva pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. V tretje musko misli glasbenik in producent Chris Eckman.
Seattlečan Chris Eckman že vrsto let živi in ustvarja v Ljubljani, sicer pa je bolj znan kot frontman uveljavljene ameriške zasedbe The Walkabouts, ki deluje že skoraj 30 let. Eckman je v svoji zavidljivi karieri sodeloval s številnimi glasbeniki iz celega sveta. Pred dvema letoma je spretno vihtel producentsko taktirko pri odmevnem projektu ameriške ambasade Bob Dylan Project, ki ga je pripravil v sodelovanju z znanimi slovenskimi glasbeniki, zdaj pa pripravlja podoben projekt s pesmimi skupine R.E.M. Pohvale domačih kritikov in glasbenih sladokuscev je požel tudi z albumom The Last Side of The Mountain (2008), ki prinaša uglasbene angleške prevode pesmi Daneta Zajca. V zadnjem času poleg turnej z Walkaboutsi in Dirtmusic ter tuareško skupino Tamikrest veliko koncertira tudi s skupino The Frictions, s katero je v lanskem letu izdal ploščo Halogen Sky.
Lahko napišeš pesem o kakem čustvenem problemu, ki te tare, vendar dokler ta pesem ne preide iz faze (pre)občutljivosti v fazo jasnosti, ne bo dobra. Brez tega trenutka jasnosti, ki je bistven za pesem, je vse skupaj eno jamranje. (Joni Mitchell)
Nerad se zavežem pravilom ali splošnim teorijam o pisanju glasbe (songwriting). Včasih mi je bližje ta ali ona in ko že mislim, da imam izdelan osnovni stil ali način uglasbitve, se pojavi pesem, za katero se zdi, kot da je padla z neba – nezloščena, neslutena in zlomi vsa moja mala pravila. Po pravici povedano so to navadno najboljše pesmi, saj so najbolj vznemirljive in najmanj predvidljive. Se pa strinjam z Joni Mitchell, da mora imeti dobra umetnost vsaj malo distance do same sebe. Osebno zadovoljstvo ali bolečina, ki pesem navdihne, se na ta način pozabi; sentiment postane manj »moj« in bolj pripada pesmi sami. Če si opečem roko, zakričim in o tem takoj napišem pesem, bo prej kot med nepozabne sodila med tiste, ki so preveč puste, ki so stvar trenutka. Sčasoma pa lahko taisti dogodek vodi k zgodbi, opisuje, kaj in kako se je nekaj zgodilo, kako je izgledal prostor, zakaj sem bil v takšni naglici, da sem si opekel roko. Z refleksijo lahko postane prizor bogatejši, zanimivejši in vrednejši upesnitve.
Umetnik išče stik s svojim intuitivnim občutkom za božje. Če hoče ustvariti neko delo, pa ne sme ostati v tem zapeljivem, nesnovnem kraljestvu. Vrniti se mora v materialni svet in ustvarjati. Dolžnost vsakega umetnika je, da išče ravnotežje med mistično komunikacijo in ustvarjalnim delom. (Patti Smith)
Rad imam Patti Smith, vendar mi ni jasno, o čem pravzaprav tukaj govori! Sam sem veliko bolj prizemljen glede teh stvari, očitno nimam prav dosti komunikacije z bogovi in resnici na ljubo prav lepo živim brez misticizma. Ne gre za to, da bi mislil, da tisto, v kar verjamejo drugi, ni prav, gre bolj za vprašanje značaja – nekateri ljudje imajo spiritualna in religiozna občutja, nekateri pač ne. Ameriški filozof 19. stoletja William James je o tem napisal čudovito knjigo »Raznolikosti religioznih izkušenj« (The Varieties Of Religious Experience), v kateri pojasni, da je njegovo stališče glede bivanjske tematike precej prizemljeno. Sam sem precej skeptičen glede abstraktnih teorij o umetnosti ali katere koli človeške aktivnosti. Menim, da so dragocene tiste teorije, ki vznikajo iz naših vsakdanjih izkušenj in jim dodajo globino, bogastvo. Teoretska tuhtanja, ki gredo preko tega, me ne zanimajo. Lahko bi rekli, da sem v tem smislu dolgočasen, vendar se mi zdi kompliciranje takšnih zadev nesmiselno početje. V neposrednem, otipljivem svetu okoli mene je dovolj brezčasne lepote in nepredvidljivosti. Kot pisca pesmi me bo to prav gotovo zaposlovalo do konca življenja.
Ne počutim se usposobljeno peti iz političnega stališča. Pojem kot človek, ki se ga politika dotika – to se mi zdi boljši način, saj imam pri protestniški glasbi velikokrat občutek, da mi pridiga. Tega pa ne maram. (P. J. Harvey)
Strinjam se s P.J. – politično pridiganje navadno ne pripelje do odmevne umetnosti. Spet je podobno kot z opečeno roko – lahko glasno zatuliš »aua«, ampak ko to slišiš enkrat, je dovolj. Mnoge Dylanove zgodnje politične pesmi se niso lepo postarale, če pa na primer pogledamo njegove pesmi na albumu Blonde on Blonde, pa bomo v njih našli neko neomejenost, nedoločenost, zaradi katere se k njim vedno znova vračamo, v njih iščemo nove in nove detajle, primerjamo svoje vedno nove izkušnje z njimi. Življenje je že samo po sebi precej nedokončno, zato me umetnost, ki se pretvarja drugače, ne zanima.
Velikokrat začnem pisati pesmi na sredi. Nisem vedno prepričan, kako je neka oseba prišla tja, dejanje zajamem na sredini. V moji pesmih svetloba pogosto zbledi še preden pridemo do jasnega zaključka. Prizor se spremeni in razsvetljenja ni. Življenje je tudi takšno; ne odvija se po vnaprej začrtanem scenariju kot v kakšnem filmu. Protestne pesmi pa so navadno začrtane vnaprej in že po definiciji ne puščajo prostora za dvoumnosti. To v meni vzbuja nelagodje. V lastno mnenje nisem tako sveto prepričan, da bi ga vsiljeval drugim, bolj me zanima ustvarjanje prostora, v katerem lahko nekdo drug pride do svojih zaključkov. Seveda na nek način tudi sam vplivam na to, vendar pa končni pomen pesmi zavisi bolj od drugih kot od mene.
O glasbi ničesar ne vem. V mojem poslu ti tega niti ni treba. (Elvis Presley)
Nisem največji Elvisov oboževalec, vendar se s tem strinjam. Pri dobri glasbi čustvena vsebina in zanimive ideje štejejo več od glasbene tehnike in naučenega, šolskega znanja. Če hočeš narediti nekaj naprednega, moraš kršiti pravila, ne pa se jim pokoravati. Mnoga pravila nam govorijo, da je teoretično znanje pomembnejše od praktičnega, mene pa bolj zanimajo konkretni učinki glasbe na poslušalca kot to, kako je glasba sestavljena. Arhitektura glasbe je zanimiva šele takrat, kadar funkcionirajo emocionalne komponente. Moji dve najljubši skupini sta angleški punk bend The Wire in legendarni Neil Young & Crazy Horse. V mnogočem sta si različni, vendar jima je skupna neka prefinjena preprostost – s kompliciranjem se ne ukvarjata in resnica njihove glasbe ni v tem, koliko not lahko zaigrajo, temveč v tem, kako tistih nekaj not zadane bistvo. V mojem svetu je manj velikokrat več. Manj, kot je v glasbi dlakocepskega sranja, bolj je prepričljiva. Veliko ljudi se verjetno ne bo strinjalo z mano, ampak jaz v to res verjamem.
Studiji so zame passé. Raje igram po garažah, na tovornjakih, v prostorih za vaje, po klubih ali kleteh. (Neil Young)
V zadnjih letih sem v Maliju kot producent in glasbenik posnel pet albumov; in to v pogojih, ki so krepko pod evropskimi ali ameriškimi snemalnimi standardi. Vendar pa so ti albumi od vseh, ki sem jih v življenju posnel ali pri njih sodeloval, med mojimi najljubšimi. V njih res lahko začutiš atmosfero teh zasilnih prostorov, kjer smo snemali. Pravzaprav je lahkoten, fluiden občutek teh snemalnih sešnov neizbrisljivo vtisnjen v zvok albumov. To pa je v sterilnem, hi-tech studijskem okolju zelo težko doseči. Od vseh omenjenih plošč mi je najljubša tista, ki sem jo posnel z malim prenosnim snemalnikom, sedeč pod saharskimi zvezdami v južni Alžiriji, na stotine kilometrov daleč od najbližje vasi. Ousmane iz tuareškega benda Tamikrest je sedel ob ognju in ure in ure pel ter igral. Samo postavil sem snemalnik in pritisnil na »record«. Ko sem prišel v Slovenijo, sem posnetke samo malo uredil, nič drugega mi ni bilo potrebno storiti. Ko imaš v rokah nekaj tako dobrega, je najbolje, da se umakneš in pustiš, da posnetek spregovori zase.
