Na stara leta bi rad bil tudi roker…
Iz ozvočenja so se razlegli zvoki akustične kitare in na oder je za kitaristom prikorakala strumna četica, ki so ji roadieji v roke razdelili instrumente. Za njimi je pritekel še belolas gospod, ki ga je cela Arena čakala skoraj uro in pol, vendar je moč aplavza dala slutiti, da mu tega ni vzela za zlo. Ko je zapel, so nam šle kolektivno pokonci kocine. Ne vem, če sem že kdaj v živo slišal bolj mogočen glas. Izredna izvedba Hit Or Miss legendarne blues pevke Odette Holmes z Jonesovega novega albuma Spirit In The Room je bila že takoj eden vrhuncev večera, čeprav se je koncert šele začel.
Belolasi gospod – do sedaj ste verjetno že uganili, da sliši na ime Tom Jones – je takoj v nadaljevanju skočil v preverjene vode z uspešnico Mama Told Me Not To Come, kajti dobro se je zavedal, da večina publike ni prišla poslušat njegovih najnovejših artističnih pretencioznosti, ampak je zgolj pričakovala odlično zabavo. Po še nekaj bombončkih (zdajle mi na pamet pade le It’s Not Unusual, komad, s katerim se je – kot nam je povedal – zanj vse zares začelo) je prišel za mene drugi vrhunec večera – izvedba St. James Infirmary Blues, ki jo je posnel na skupnem albumu z angleškim pianistom Joolsom Hollandom. Od tu naprej pa ga je pot vodila na področje, kjer ima očitno najnovejši otiščanec. Zdajle bom zajadral v rahlo cinične vode in si dovolil izraziti rahel dvom nad njegovima najnovejšima albumoma. Nekako težko kupim Toma Jonesa kot resnega izvajalca temnega bluesa in gospela, ki ga poskuša prodajati na teh dveh ploščah, čeprav ne bom trdil, da se v tej vlogi ne znajde več kot dobro. Izvedba komada Evil starega bluesovskega mačka Howlin’ Wolfa, ki jo je posnel z Jackom Whiteom in jo izdal na 7″ singlu (še kdo ve, kaj je to?) za njegovo založbo Third Man Records, je zvenela odlično, prav tako Hookerjeva Burnin’ Hell, ob izvedbi katere so na odru ostali le trije – bobnar, kitarist in gospod Jones. Verjetno se je White odločil, da ga povabi k sodelovanju, ko je slišal ta komad.
Kljub vsemu pa se nisem mogel izogniti občutku, da nekdo hoče uporabiti isto formulo kot jo je producent Rick Rubin z Johnnyjem Cashem v seriji albumov z naslovom American. Vzeti pesmi avtorjev, ki imajo “kredibilnost”, uporabiti bazično spremljavo in enostavno pustiti temu edinstvenemu vokalu, da žari. Najbolj me je v to prepričala izvedba Tower Of Song Leonarda Cohena. To je pesem avtorja o njegovem daru / prekletstvu biti pesnik. Jones pa nikoli ni bil avtor, zato ne vidim nobenega razloga za to priredbo. Cohenova izvedba je tudi duhovita (čeprav v podtonih), Jonesovo patetično izvedbo pa bi lahko ponovil samo Bono na dan, ko se zbudi v depri in čuti potrebo po tem, da bi (znova) rešil svet.
Je pa takoj po tem komadu odpel ultimativno verzijo Green Green Grass Of Home, ki se je popolnoma zlila z novim repertoarjem, nato pa skočil v enega svojih najbolj znanih komadov Delilah, kjer je izvedel najbolj mojstrski prehod večera. Prva polovica pesmi bi lahko našla mesto na novem albumu, potem pa so glasbeniki naenkrat popolnoma spremenili aranžma. Ta nova preobleka je bila tudi uvod v sklepni del večera. Tu so nas pričakale njegove najbolj plesne uspešnice, s katerimi si je obudil kariero v devetdesetih. Uradni del je končal s klasiko You Can Leave Your Hat On, ki jo je v vsak vaški disko spravil Joe Cocker, Jones pa jo je posnel za komedijo Full Monty, enega bolj duhovitih angleških filmov vseh časov.
Z a dodatek je prišla na oder celotna ekipa in po komadu, za katerega ne vem, kam bi ga dal, izvedla še Kiss. In kaj naj na to potem še drugega dodam, kot da rečem: zelo dobro je zvenelo.
