V novi 5ki sedem razmišljujočih glav iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premleva pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Šesta gostja je glasbena urednica in radijska novinarka Aida Kurtović.
Aida Kurtović je prekaljena radijska mačka, s katero smo odraščale generacije študentov v devetdesetih, danes pa njeno pretanjeno uho predstavlja nove, inovativne muzike poslušalcem in poslušalkam nacionalnega radia. Pred skoraj petindvajsetimi leti je stopila pred mikrofon Radia Študent in neizbrisljivo zaznamovala slovensko radijsko krajino s svojo legendarno oddajo Nisam ja odavde/Jaz nisem od tukaj, ki jo je urejala in vodila natanko sedem let. Za oddajo, ki je v vojni vihri odmevala po celem ozemlju bivše Jugoslavije in je skozi kritično glasbeno, kulturno in politično prizmo pogumno izpostavljala problematiko begunstva in vojnih usod ter hkrati opozarjala na povezanost ljudi tega prostora in njihov kolektivni spomin, je prejela več prestižnih nagrad, med drugim priznanje Soros za prispevek k strpnosti in uspešnem boju proti ksenofobiji (1993), nominacijo za Viktorja za najboljšo radijsko oddajo (1994) in nagrado Libralne akademije Zlata ptica (1995). V poznih devetdesetih je sodelovala z različnimi časopisi in revijami, zadnjih deset let pa je zaposlena kot radijska urednica – prvi dve leti na Radiu Koper/Capodistria, nato na 1. programu Radia Slovenija, zadnjih šest let pa sooblikuje glasbeno usmeritev Vala 202, kjer vodi glasbeno oddajo Express.
Dobra stvar glasbe je ta, da ko te zadane (=hit), nič ne boli. (Bob Marley)
Gre za sijajno domislico, s katero na luciden način lahko opišemo poslušalčevo doživljanje uspešnic. Sicer sem simpatično izjavo slovitega regijaša in enega izmed najbolj artikuliranih t.i. rastafarijanskih glasbenikov že pred leti zasledila v podpisu, ki jo v tej obliki z elektronsko pošto še vedno pošilja član nekoč odmevne punkovske zasedbe iz Idrije, Dare Kaurič. Seveda so Marleyeve besede v angleškem jeziku veliko bolj jasne in neposredne, kot če so prevedene v katerikoli drug jezik. Večinoma pa so Marleyeve skladbe razglašene za hite oziroma uspešnice, čeprav je kakšna izmed teh pravega poslušalca morda celo »zabolela«, kajti Marleyeva besedila na nek način vsebujejo tudi bolečo sporočilnost ali, če hočete, tragiko nekaterih okoliščin, v kateri je živel in ustvarjal ta velikan reggae glasbe. Toda iz njegovih pesmi hkrati veje optimizem in vera včlovekovo svobodo, v mir in enakost. Vse skladbe pa so, ne glede na njihov prvenstveno revolucionarni nastavek, vendarle umite s soncem in čisto ljubeznijo. Marleyeve skladbe nas zadanejo tudi zaradi dejstva, da je prezgodaj umrl. Veliko prezgodaj, da bi, kot temu pravimo, »na mesen način« doživel še več lepega in prijetnega.
Glasba je moralni zakon. Vesolju daje dušo, umu krila, domišljiji polet ter milino, radost življenju in sploh vsemu. (Platon)
Nič čudnega ni, da je Platon razlago o glasbi našel v moralnem zakonu, saj je ravno tako izjavil, da je, če parafraziram, moralno predvsem tisto, zaradi česa se dobro počutimo. In zdi se, da se glasba, zlasti tista kakovostna, zrcali ravno v morali. Le redkim je uspelo na tako preprost in hkrati učinkovit način približati glasbeno ustvarjalnost tudi ostalim ljudem. Sklepamo lahko, da je po Platonovem mnenju prav glasba nujnost v človekovem življenju, pri tem pa njen odmev oplemeniti celo vesolje. In skoraj strinjala bi se, da je glasba neke vrste poživilo za človekovo delovanje. Ima silne učinke na nas, naše doživljanje in videnje sveta. Dobra glasba, ne glede na njen žanr, nas (mene osebno zagotovo) lahko ponese naravnost v neskončnost. Torej tja, kjer še zdaj prebiva Platon.
Koordinacijski odbor za državne proslave vabi k sodelovanju vse kulturnike in umetnike, ki so pripravljeni soustvarjati obe proslavi in se pri tem odpovedati honorarju. … Zaželene so vsebine, ki bodo predstavljale regionalno pristnost in kulturne navade ter običaje.
(Vladno vabilo kulturnim ustvarjalcem k sodelovanju pri organizaciji in izvedbi državnih proslav v letu 2012, Vir: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/dokumenti/Vabilo_kulturnim_ustvarjalcem.pdf)
Vladno vabilo kulturnim ustvarjalcem, ki ga osebno ocenjujem kot izjemno nespodobno, je moč doumeti tudi kot vabilo kulturnikom, naj počasi, a brez ustavljanja in v vrsti eden za drugim stopajo h giljotini. Tam naj bi dokončno usmrtili vsakršen umetniški navdih ali vsakršno možno nastajajočo kulturno kal. To lahko trdim s precejšnjim prepričanjem, saj se ni začelo in končalo le pri tem ukazu. Kajti k načrtnemu iztrebljanju slovenskosti, ki jo najprej prepoznavamo skozi materinščino in v zgodbah iz posameznikovega kulturnega miljeja, se vrle politične glave zatekajo skoraj dnevno. Krčenje finančnih sredstev v kateremkoli segmentu kulture je zagotovo prvi rez, s katerim povzročiš trajno poškodbo posamezniku, skupnosti in ne nazadnje lastni državi.
Všeč mi je vsaka reakcija na mojo glasbo. Vse, kar daje ljudem misliti. Če lahko prepričaš celo dvorano zadetih in pijanih ljudi, da se zbudijo in začnejo misliti, potem si nekaj naredil. (Jim Morrison)
V zadnjem obdobju veliko razmišljam o Morrisonu. Tako plodovitnega glasbenika ne morem najti ne v zgodovini ne v sodobnem popu oziroma rocku. In prav živo si ga predstavljam, ko je tako razmišljal o glasbi. Vendar je takrat kot mladenič v svojih rosnih dvajsetih letih mislil najprej na druge, nase pa je očitno pogosto pozabil. Druge – pijane in zadete – je znal in jih še danes zna predramiti, jih prepričati naj začnejo misliti… Njegova ustvarjalnost resnično seže tudi onstran popolne blaženosti. Bogastvo njegovega žal ne tako obsežnega glasbenega opusa pa že desetletja predstavlja neizčrpen vir zamisli trumam različnih glasbenikov. Ne Beatli ne Rollingi, ampak – suvereno trdim – Dooorsiiii!
Čutim, da je glasba, ki mi je resnično všeč, tista, ki jo vrtim na radiu, moj način tega, da grem na ulico in popravim tisto, kar mislim, da je narobe. (John Peel)
S Peelom se kot radijski človek lahko identificiram brez posebnih težav. Nekoč sem bila tudi deejayka, ena od prvih žensk za mešalko v klubu in že takrat sem čutila svoje posebno poslanstvo. To so morda še najbolj razumele ženske tistega časa. Tako je bilo v devetdesetih. Takrat sem delala tudi na Radiu Študent v Ljubljani, v času, ki je prinašal velike družbeno-politične spremembe. V takšnih okoliščinah lahko poslušalstvu veliko sporočiš z glasbo oziroma z izbranimi skladbami. Vendar je zdaj prav tako obdobje dinamičnega družbenega dogajanja. Zato kot glasbena urednica pri svojem delu čutim posebno odgovornost in hkrati vrhunski užitek, ker lahko z izborom določenih skladb v oddaji ali v glasbeni opremi na nek način usmerjam misli poslušalcev, ki so tisti trenutek priklopljeni na frekvence našega radia. Priznam –dober filing, ni kaj!
