Vsako leto drugi vikend v juniju v švedsko pokrajino Värmland z vseh strani pridrvi množica ljubiteljev švedskih ljudskih godb. Cilj romanja je Ransäter, ki nas ga večina častilcev pozna samo po muzeju na prostem alias domu folk festivala Ransäter (Ransäter spelmansstämma). Letošnje srečanje je zaznamovala 40-letnica njegovega obstoja, kar sicer ni najdaljši staž med poletnimi folk festivali na Švedskem, vendar se ga je kljub temu praznovalo na debelo.
Spelmanstämma pomeni »zborovanje ljudskih godcev« in v prvi vrsti predstavlja aktivno sodelovanje udeleženih, se pravi sešnanje in ples. Kljub temu je prav Ransäter od devetdesetih let dalje tisti festival, ki marsikoga privabi tudi zaradi bogatega uradnega programa – glasbenih in plesnih delavnic ter koncertov. Letošnja ponudba je bila še posebej bogata, kar je bila sreča, saj je vztrajno deževje onemogočilo večino sešnanja, ki se sicer dogaja na prostem.
Pred mokro realnostjo smo se skrivali v lesenih muzejskih hišah: v eni si lahko prisluhnil ali pa plesal ob glasbi novega folk vala, v drugi se je plesalo gammaldans, kar je nekakšna švedska različica narodnozabavne glasbe (ima korenine v ljudski in popularni glasbi, označujeta pa jo tudi enakomernost in unifikacija forme), v tretji si se lahko vpisal na papirnati urnik ter igral za ples, v četrti so bili izključno koncerti. Jaz sem se letos v glavnem stiskala v prvem megaprostoru, kjer sta mi dva visoko energetska večera polepšala poletje. V petek je imela za to zasluge predvsem skupina Triller.
Triller sestavljajo klarinet, violina, kitara in tolkala. Je skupina, ki dobro predstavlja sodobne trende na švedski ljudski sceni, saj v svoj repertoar uvršča tako tradirane kot novo komponirane skladbe in hkrati brez problemov obenem zapolni plesišče kot poslušalsko »ložo«. Glede na to, da je instrumentalna ljudska glasba po svoji prvotni funkciji glasba za ples in da je repetitivi plesni groove često hudo težko narediti zanimivega za dolgotrajnejše sedentarno poslušanje, uspeh na obeh frontah nikakor ni mačji kašelj. Za povrh se skupina odlično znajde tudi v vodah klezmerjanske dinamike in balkanskega ritma, kar je niti slučajno ne stane izgube njene jasne švedske folk identitete. Na čéri folk križanja, ob kateri se sicer potopi prenekateri sodobni bend, Triller ne nasede, ker njegove izvedbe bolj kot ekshibicija širokega vokabularija označujeta tankočutnost in kompleksnost glasbene dramaturgije.
Letošnji Ransäter je ponudil rekordno število delavnic: tri instrumentalne, šest pevskih, tri plesne in eno teoretske narave. Sobotni dan sem tako preživela z violino v rokah in ob novih värmlandskih komadih, ki sta jih naprej predajala Mats Berglund in Mats Edén – ikoni värmlandske muzike. Čeprav si omenjeni starosti poleg prvega imena delita tudi goslaško slavo, ki ne skriva vplivov norveških godb (Värmland na zahodu pač meji na Norveško in tam sta v preteklosti oba Matsa kopala za sledovi starejšega värmlandskega godčevstva), njunega igranja ni mogoče zamenjati. Berglunda lahko prepoznate po zaljubljenosti v nesimetrične ritmične vzorce, ki jih je sam pomagal rešiti pred pozabo, in po precej agresivnem lokovanju, medtem ko Edéna začutite takoj, ko se zasliši nadsvetlobno trilčkanje in izbrana raba četrttonov. Oba moža sta na svojih delavnicah naučila po eno od polsk iz zapuščine Magnusa Olssona, värmlandskega vélikega godca, od čigar smrti letos mineva 100 let.
Če mi je sobotni dan minil ob glasbenih delavnicah in družabnem oživljanju s kavo, sem zvečer nestrpno čakala na nastop Berglundovega tria. Pred njim smo na odru ujeli še BML, ki je skupina, vredna omembe zaradi svoje jazzovske in avtorske orientiranosti. Ko so na oder le prišli Berglund z violino, Bleckman s čelom in Ralsgård s sopranskim saksofonom, je hišo preplavila množica plesnih čeveljcev in gumijastih škornjev; če si sedel, se nisi mogel premakniti, če si plesal, si se premikal v sozvočju. Koncert Matsa Berglunda je pač koncert legende. Trio je igral marsikatero zelo znano in po sešnih preigrano vižo, vendar nas je to samo veselilo, saj smo poslušali »original« oziroma človeka, ki je te viže pripeljal nazaj v svet in na njih zapustil osebni izvajalski pečat. Po zaslugi drugih dveh članov tria je material tu zvenel tudi veliko bolj funkastično in včasih rokersko, kot smo navajeni. Vriskanju s plesišča ni hotelo biti konca.
Čeprav so se istega večera na odrih festivala zvrstila še imena, kot so Väsen, Sver, MP3, Emma Reid in Thuva Härdelin, sem svojim pljučem rajši privoščila izlet na svež zrak. Nebo se je tudi prenehalo kisati in v spodnjem kampu ob reki je moja godčevska ekipa (po švedsko spelmanslag) pekla hrenovke. To je naša vsakoletna peka, ki vodi v muzičarsko snidenje starih in novih članov in kasneje v igranje za ples. V nedeljo ob štirih zjutraj smo bili na vrsti v eni od gornjih lesenih hiš in po plesnem podu se je takrat še vedno vrtelo veliko število poskočnih nog. Enkrat v štiri-, drugič seveda v tričetrtinskem taktu s prvo in tretjo dobo poudarjeno. Tjo och tjim!
Vsi, ki smo prišli v Ransäter kljub depresivni vremenski napovedi in ki smo na festivalu vztrajali kljub zamočenim čevljem in spalnim vrečam, smo od tam odšli z dobro voljo in svetlimi načrti za naslednje leto. Seveda so poprej na spisku še Bingsjö, Boda, Delsbo, Burträsk, Korrö in drugi poletni folk festivali!
Povezave:
