Naslediti uspeh prejšnje plošče je verjetno eden najtežjih izzivov, s katerim se kadarkoli lahko soočijo uveljavljeni glasbeniki. Kalifornijski alternativni metalci Deftones so bili postavljeni pred tako nalogo po zelo uspešnem, med kritiki uveljavljenem Diamond Eyes izpred dveh let. Na njem so žrtvovali nekaj eklektičnosti in raznolikosti z albuma Saturday Night Wrist, izdanega leta 2006 ter s tem pridobili bolj sovisno zaokroženo celoto z jasnejšim konceptom ter močnejšimi, med seboj enakovrednejšimi posameznimi pesmimi.
Na letošnjem sedmem studijskem podvigu Koi No Yokan pa so se očitno odrekli nekaj te enakovrednosti ter tako prišli do nekaterih zelo močnih pesmi, kot so Leathers, Tempest in Rosemary, ki so jih tudi sami promocijsko izpostavili, a s tem nekako podrli ravnovesje celotnega albuma. Zaradi takega izstopanja vse skupaj posledično deluje bolj kot zbirka neizdanih pesmi kot kaj drugega. Na trenutke namreč dobimo občutek, da bi stvar bolje delovala brez določenih šibkejših členov, ki bi jih med poslušanjem večinoma najraje preskočili.
Album se začne z dokaj osnovnim, a učinkovitim riffom, ki se ga še zlasti ob večkratnem poslušanju lahko kaj kmalu naveličamo, kot tudi veliko drugih pretirano ponavljajočih refrenov in prehodov na njem. Kopičenje tovrstnih, ne preveč osupljivih kitarskih fraz, ob katerih niti ne zaznamo, da je kitarist Stephen Carpenter presedlal na osem-strunske kitare, vsake toliko prekinejo ambientalni prehodi ter uvodi, ki zlasti kadar je prisotno takrat zasanjano petje še vedno odličnega China Morena, spominjajo na kakšen shoegaze ali celo trip hop, kar pa sicer ni nič novega v njihovem dokaj eksperimentalnem repertoarju. Na ta način album nekako zadiha ter izpostavi raznolikost, ki odlikuje Deftones in jim že od samega začetka pomaga pri ustvarjanju zanimivih izdelkov. To je po Diamond Eyes njihova druga plošča brez zelo vplivnega in pomembnega basista Chi Chenga, ki se je šele letos delno prebudil iz kome, v kateri je bil zaradi prometne nesreče od leta 2008. Nadomešča ga Sergio Vega, ki je imel tokrat več besede pri dejanskem pisanju pesmi in tako ni le nadomeščal, temveč tudi prispeval svoj podpis. Skozi cel album so seveda prisotni Morenovi včasih abstraktni, drugič skrivnostni teksti. Interpretira jih v svojem značilnem, na trenutke shizofreničnem slogu, s čimer pretirano ponavljanje besedila naredi znosno. Vseeno pa Deftones skupaj ustvarijo zelo nalezljive groove in hitro zapomnljive refrene ter posledično nekaj dokaj zabavnih pesmi.
Celotna stvar na trenutke torej deluje kot zbirka nekaterih odličnih ter drugih malo šibkejših komadov, ki kot album nima zadostne moči in se mora za uspeh bolj zanašati na single. Koi No Yokan je sicer prejel dobre ocene kritikov, toda verjetno bo vseeno padel v zelo dolgo senco prejšnjih uspehov, kar pa nikakor ne pomeni, da ni vreden vašega časa. Kljub vsemu gre namreč za nadpovprečen podvig ene najboljših skupin na področju alternativnega metala, ki se kljub vsem oviram na cesti nimajo namena ustaviti.
