Bostonski Isis za ne več aktiven bend izdajo nenavadno veliko materiala. Minilo je dobri dve leti, odkar so zaključili svojo pot in sedaj po februarski izdaji svojega šestega koncertnega albuma Live VI izdajajo tudi kompilacijo Temporal, skoraj dvourni skupek neizdanih pesmi, priredb, demov, alternativnih verzij ter remiksov že znanih komadov.
Prva polovica kompilacije vključuje demo verzije pesmi z albumov Oceanic, Panopticon in Wavering Radiant, na katerih te prevzamejo novo obliko. Isis so izdali veliko koncertnih albumov, katerih najboljša lastnost je, da skupino slišimo veliko bolj neobdelano in naravno. Demo verzije, ki so na Temporal včasih za razliko od originalov instrumentalne, ohranijo vso to surovost, le da je tu zajeta v boljši kvaliteti ter zato jasnejša. Neutrudljivi vokali Aarona Turnerja, velikokrat minimalistični bobni ter neobdelane kitare, tako delujejo resnični kot še nikoli prej in vsaka majhna napaka ali pa odmik od studijske verzije, ki se vsake toliko pojavi v kateremkoli od teh elementov, stvar naredi še toliko bolj naravno ter zato zanimivo. V njihovih pesmih vseprisotna zadržana agresija tako še bolj pride do izraza in še enkrat je popolnoma jasno, za kako kvaliteten ter nenavadno mogočen bend gre. Prvi disk se konča z nikoli prej izdano šestnajstminutno inštrumentalno pesmijo Grey Divide, ki se počasi stopnjuje in v stopnjevanju ustvari nekaj zelo učinkovitih groovov, ki se na koncu upočasnijo ter počasi zbledijo v približno dve minuti dolgem fade-outu.
V drugem delu zbirke zaradi priredb, remiksov in prej neizdanih pesmi stvari postanejo rahlo bolj zanimive. Slišimo lahko priredbo pesmi Streetcleaner angleških industrialnih metalcev Godflesh ter priredbo pesmi Hand Of Doom legendarnih Black Sabbath, ki zaradi izrazitega kontrasta s siceršnjim materialom skupine deluje skoraj smešno. Pesem Holy Tears je v remiksu Thomasa Dimuzia zaradi čudaških preobračanj besedila ter pretirano raztegnjenega vmesnega mirnejšega dela skoraj enkrat daljša od originalne verzije. Naslovna pesem pa je bolj kot kaj drugega le kratek, dokaj mračen ambientalni uvod ali zaključek, ki podobno kot veliko njihovih pesmi asociira na temačno, sivo, mučeniško industrijo ter antiutopijsko prihodnost od katere si želimo slišati kaj več. Najbolj zanimiva pa je akustična izvedba pesmi 20 Minutes / 40 Years, ki seveda deluje nenavadno pri skupini katere moč je hudo odvisna od kitarskih efektov in zvočne moči ojačevalcev. Toda Isis dokažejo, da jakost njihove glasbe ne izvira le iz tovrstne elektronske podpore.
Temporal je verjetno bolj primeren za njihove dolgoletne oboževalce, kateri bodo zlahka prebrodili skozi njegovih štirinajst večinoma dokaj obsežnih skladb, a v vsakem primeru gre za še en trden dokaz o dejanski kvaliteti skupine, ki je močno zaznamovala, po nekaterih kriterijih pa celo ustvarila žanr post-metal ter bila vsekakor zelo vplivna in pomembna za razvoj novih glasbenih smeri. Njihov gromozanski pošastni zvok na pesmih kot so Carry in Threshold of Transformation, njihova eksperimentalnost, raziskovanje glasbenih struktur, podiranje meja da bi dosegli svojo nadnaravno glasbo, ki nosi tako filozofske kot tudi sociološke ideje in koncepte ter močno čustveno obarvana večkrat zelo skromna besedila… vse to bo ostalo večno. Nam pa je lahko le pošteno žal, da jih ne bomo več imeli priložnosti slišati v živo.
