Če bi lahko priljubljeno frazo Simona Cowella “a complete breath of fresh air” definirali s ploščo, potem je to ta plošča. Rockerji Barely Modern so in še bodo že s svojo prvo ploščo pošteno pretresli same temelje, pa tudi višja nadstropja slovenske rockovske scene. Končno!
Žiga Petkovšek (kitare in vokal), Miha Kononenko (bas kitara, kitara in spremljevalni vokal) in Jan Vihar (bobni in spremljevalni vokal), trije fantje, ki žgejo v bandu Barely Modern, so svoj izdelek poimenovali z besedno igro We Cruise Like Tom Does (WCLTD), ki aludira na znanega h’woodskega ma(l)čka, še toliko bolj zaradi naslovnice plošče, na kateri je Cruise upodobljen (Hanna Juta Kozar) v dokaj groteskni preobleki, kar pa le še pripomore k določenim občutkom ob poslušanju komadov. Le-ti pač nesporno predstavljajo najboljše, kar nam ta trenutek lahko ponudi naša rockovska scena.
Na WCLTD namreč najdemo in slišimo izključno najžlahtnejši, čistokrvni rock brez raznih sintičev in ostale nepotrebne elektronske solate, ob katerem bo rockerjem po duši in srcu, vsekakor pa tudi tistim, ki so na svojo strast iz mladih dni morda že nekoliki pozabili, kri silovito zaplala po žilah, roke pa se bodo ponovno stisnile v pesti in dolgi lasje bodo valovali od pokimavanja ob glasbi. Plošča zveni kot izjemno originalni preplet lastne ustvarjalnosti z bolj ali manj daljnimi vplivi legend, kot so The Beatles, Pink Floyd, in Led Zeppelin, semtertja se zasliši tudi kakšen odmev Genesis in Yes. Ravno pravšnja mera surovosti, ki od premišljenega žaganja (I See Evil, Television, Pain Is The Disco, Feline Blues) prehaja do občutka popolnoma neobdelanega garažnega zvoka (Things In My Pocket) in nazaj, v kombinaciji z elektrificiranim, psihedelično mavričnim glasom Žige Petkovška, jagodnim izborom kitarskih efektov in spodobnimi besedili (vsa so v angleščini – morda vsaj delna posledica enoletnega nabiranja koncertne kilometrine v Londonu) poskrbi za absolutno poslastico, kakršne pri nas nismo slišali že leta, če ne celo desetletje ali dve.
Nekatere kitice in refreni (Blue Wide Screen, You Look At Me, I Look At You) so izjemno nalezljivi in hvaležni za prepevanje, kar bo publika nedvomno z veseljem izkoriščala tako doma, kot na koncertnih prizoriščih (ki naj jih bo v izobilju!). Producentsko delo (band in Jure Vlahovič) je vsekakor opravljeno zgledno in z maksimalno mero okusa, mestoma bi morda bolj v ospredje postavil energične bobne (sploh snare in ride) Jana Viharja in skupno petje vseh članov, basist pa je lepo vpet v zvočno sliko. Na tekstopisju, razumljivosti angleških besedil (v CD-ju žal niso natisnjena) in vokalistovi tehniki se bo sicer dalo narediti še kaj, a tovrstne minorne pripombe ob vrhunskem vtisu, ki ga pusti plošča, večinoma zbledijo. Iz komadov (z mirnejšo izjemo Mr. Man) brizgajo adrenalin, mladostniški hormonski koktajl in surova energija, ki poslušalca zagrabijo in ne izpustijo več tako zlahka, kajti posledični slastni zmesi tega emo-indie-punk rocka se nikakor ne da upreti.
Čeprav me je v nekem trenutku med poslušanjem WCLTD prijelo, da bi potegnil konkretno paralelo med Barely Modern in nekako surovejšimi Beatlesi iz časa White Albuma in komada Revolution, nostalgično pa sem se spomnil tudi na prelomni čas, ko so Big Foot Mama izdali Nova pravila, (je res minilo že 18 let?!) pa – vsaj zaenkrat – vendarle še ne bi šel tako daleč, kot nekateri kritiški kolegi, ki so ploščo menda že uvrstili med najboljše slovenske glasbene podvige 21. stoletja in na lestvice plošč desetletja. Samo da se ne bodo fantje ob vseh (tudi mojih) pohvalah prevzeli in zaspali na lovorikah, saj bi to pomenilo nepopravljivo škodo tako za njih, kot za publiko in za naše glasbeno prizorišče. Še kako dobro vemo, kako se je godilo nekaterim muzičarjem, ki so zablesteli že takoj ob samem prihodu na sceno, kmalu potem pa zaradi previsokih pričakovanj klavrno končali na smetišču glasbene zgodovine, in ta scenarij je absolutno zadnje, kar bi si želeli za Barely Modern.
Rockerji, ki si ne boste omislili te plošče, boste zamudili mojstrovino, ki bo – to si pač drznem napovedati – ostala nepresežena (razen morda s strani banda samega) vsaj naslednjih nekaj let. Še največji izziv so si fantje s tako izjemnim izdelkom zastavili sami, saj bo pri naslednji plošči treba narediti korak naprej. Vsekakor pa smo band, kot je Barely Modern, krvavo potrebovali že najmanj 15 let, zato za domovino z rockom naprej!
