z Juretom Torijem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Dvanajsti po vrsti svojo musko ubeseduje harmonikar in komponist Jure Tori.
Jure Tori zase pravi, da je harmonikar in romantik, ki se je v zadnjem desetletju prekalil v enega najuspešnejših domačih avtorjev in izvajalcev s prepoznavnim stilom in melodiko. Je samosvoj, karizmatičen in navdihujoč glasbenik, ki ga cenijo povsod, kjer igra. In igral je že po celem svetu, od Pakistana, Kitajske, Avstralije, Nove Zelandije, Južne in Severne Amerike, tudi Slovenijo je seveda večkrat preigral po dolgem in počez. Največ potuje in igra s svojo matično skupino Orlek. Odre sveta je preizkusil tudi v duetu z avstrijskim kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem, s svojo zasedbo Tori Trio pa je prevandral že dobršen del Evrope (Avstrija, Češka, Slovaška, Italija, Francija, Velika Britanija, Hrvaška).Juretova glasba se oglaša v animacijah Dušana Kastelica, filmih Metoda Pevca ter raznih dokumentarnih oddajah v Sloveniji in Avstriji.
Eklektičen glasbenik soustvarja tudi s pesniki (Rudi Medved), govorci (Jure Longyka), kantavtorji (Jana Sen) in rock bendi (Hiša, Marjan Bone/Kvinton). Z Rudijem Medvedom sta združila poezijo in glasbo ter postavila multimedijsko predstavitev Stihovizija. Zadnja leta sodeluje tudi s pevko ljudskih pesmi Bogdano Herman (zgoščenka Čas je, 2011), s katero subtilno brišeta (sicer ostre) ločnice med ljudskim, popularnim in klasičnim repertoarjem. Lansko leto je izdal kritiško hvaljeni solistični prvenec Tisti, s katerim se je potrdil kot virtuoz v vrhunski formi.
Če razviješ uho za muzikalične zvoke, je to tako, kot če bi razvijal ego. Začneš zavračati zvoke, ki niso muzikalični in se tako prikrajšaš za mnoge izkušnje. (John Cage)
Razvijanje ega je samoomejevanje zaradi strahu pred novimi dogodivščinami, izzivi. Torej ponavljanje že znanega. Najlepše in najzanimivejše zvoke v svojem življenju sem našel ob »napakah«. Tudi trenutki stresa se lahko spremenijo v prijetne ob prikupnih spodrsljajih, ki lahko omilijo intezivnost našega ega. Na ta način velikokrat pride do spontane odrešitve vseh prisotnih. Kaj je prav in kaj narobe, ne vemo. Zagotovo pa je sicer dovoljeno veliko več svobode, kot si jo ljudje vzamemo. Najbrž nas je strah ravno teh nerodnih trenutkov, spodrsljajev. Zato menim, da so bolj resni ljudje prikrajšani za mnogo lepega, naj si bo to glasba, ljubezen, prijateljstvo, barve, dišave, zvoki.
Seveda pa ni enostavno krotiti svojega ega, saj večina šol in sistemov uči kaj je prav in kaj narobe in nas s tem na nek način prikrajša za razvijanje lastne (tudi glasbene) osebnosti. Prav noben sistem ne more zagotoviti svobode, nas zadovoljiti ter umiriti.
Učinek dobre glasbe ni v tem, da je nova. Ravno nasprotno – bolj, kot nam je glasba znana, bolj nas »zadane«. (Johann Wolfgang von Goethe)
Kakor koga. Učinek dobre glasbe je večji del odvisen od melodije, ritma in simpatičnosti izvedbe, inštrumentarija ipd. Tisto, kar je ponotranjeno, gre lažje v uho – torej že znane melodije, znani obrazi, znani zvoki. Večina ljudi se boji življenskih sprememb, morda tudi zato raje prisluhnejo poznanim melodijam.
Glasbenik, ki igra za denar, bo sledil okusu večine. Obstaja pa tudi manjši del glasbenikov, ki iščejo novosti ter stremijo k spremembam. Eni zato, ker nočejo biti del »mainstreama«, drugi pa se resnično poglabljajo in uživajo v raziskovanju. Spet se na nek način vračamo k vprašanju ega. Je glasbeni okus res lahko tako različen?
Vsekakor glasbeniku ob poplavi vsakovrstne glasbe ni enostavno biti izviren. Vedno, ko mislimo, da smo ustvarili nekaj novega, se zavedamo, da to verjetno že obstaja. Nek vzorec melodije ali ritma smo posrkali nezavedno in je v nas že od prej. Ta vzorec razvijamo in morda celo pomešamo z drugimi ponotranjenimi vzorci in tako nastane nekaj novega, svežega. Zato je pomembno, da se zavedamo vsega in vseh okoli nas. Vse, kar vidimo, slišimo, okušamo, ni odvisno od nas samih, ampak je splet okoliščin.
Potovati z veliko skupino je tako, kot če bi bil zapornik v potujočem živalskem vrtu. (Hoagy Charmichael)
Potovati z veliko skupino je izjemna izkušnja in priložnost spoznavanja samega sebe, spoznavanje družbe in okolja. Z izkušnjami in modrostjo lahko omilimo morebitna vsakodnevna razočaranja. Vsako vklopljanje v družbo namreč prinaša nove iluzije o neki osebi, o neki skupini. Glasbeniki, umetniki imamo zelo velik ego, veliko strahu, kar pomeni tudi veliko občutljivost, po drugi strani pa smo ekshibicionisti. Torej smo ves čas v borbi s samim seboj in seveda tudi v borbi s sotrpini. Na daljših turnejah se osebnost ter psihična stabilnost posameznika še bolj jasno izkaže. Priznam, da kar uživam v opazovanju dogodkov na terenu, ker mi je psihologija od nekdaj velik hobi.
Posameznik na turneji ne more uveljavljati svojih interesov. Ne more vplivati na vedenje drugih. Torej če vztraja pri svojem in si spodbuja ego, bo zagotovo naletel na ovire, ki pa so odvisne od ostalih članov v skupini. Če je skupina poznana in je že dolgo skupaj, je seveda presenečenj manj. Kdor pa se naključno znajde v določeni skupini lahko doživi avanturo, ki si jo bo zapomnil za celo življenje. To je lahko tudi živalski vrt! Člani potujočega živalskega vrta pa vseeno enkrat pridejo tudi domov.
Skozi svojo glasbo skušam igrati resnico o sebi. Razlog, zakaj je to težko, je ta, da se ves čas spreminjam. (Charles Mingus)
Kaj je resnica? Resnic je več.
Kdo sem jaz?
Človek se z leti, z izkušnjami ali posebnimi pripetljaji, spreminja. Išče nove izzive, se želi izboljšati, svoje strahove pretvarja v moč. Nekateri pa, nasprotno, so hitro zadovoljni, z izzivi se ne ukvarjajo, bežijo od problemov.
Ko sem igral z Orleki, so ljudje govorili, da se zlijem z harmoniko. Ko sem izdal prvi avtorski album v duetu z Ewaldom Oberleitnerjem (Odsev spomina / Reflection of Memory, 2006), so govorili, da sem to jaz. … Z leti sem popolnoma spremenil odnos do glasbe, sebe, instrumenta, do drugih ljudi, tudi do hrane in okolja.
Velikokrat sem po koncertu žalosten, za kar pa ne krivim igranja glasbenikov poleg mene. Na turnejah, kjer igraš vsak dan, imaš čas iskati svojo resnico. Če si žalosten, moraš razloge za to žalost poiskati v sebi! Zakaj je ista pesem pred petimi leti popolnoma očarala občinstvo in mene, ta trenutek pa je sicer tehnično bolj dovršena in aranžmajsko obogatena, a se zdi brez čustev, ne osvoji ne mene ne publike? Najbrž zato, ker ne živimo ta trenutek.
Morda zato ne moremo igrati istega repertoarja ter igrati z istimi glasbeniki (pre)dolgo časa, saj se interesi in osebna rast posameznikov popolnoma razlikujejo. Pravzaprav ves čas iščemo novo resnico, nove somišljenike! Zato ne podcenjujem ljudi, ki imajo v tem trenutku drugačno resnico, kot jo imam jaz. Lahko pa zavrnem sodelovanje z njimi.
Enako se dogaja z lastnimi skladbami. Lahko jih zavržemo ali nanje za nekaj let pozabimo, enkrat pa jih morda zopet najdemo, saj v nas zbudijo občutke od »nekje in nekoč«.
Obstaja pa še ena plat zgodbe – kdor misli, da je našel svojo resnico in je globoko prepričan, da dela prav, je lahko ves čas v zmoti. Tako se lahko zgodi, da dlje ko vztraja na »pravi« poti, manj ljudi ga na tej poti spremlja in razume, pa se morda tega sploh ne zaveda.
Skupinski zvok je najpomembnejši, tudi kadar igraš solo. Ne le, da moraš poznati svoj inštrument, poznati moraš tudi vse druge in vedeti, kako jim je treba v vsakem trenutku nuditi podporo. To je jazz. (Oscar Peterson)
Poleg inštrumenta je zelo pomembno poznati osebo, s katero igraš. Oseba je tista, ki izvablja različne zvoke iz glasbila in se lahko giblje v nam popolnoma neznanem zvočnem prostoru.
Vseskozi igram z različnimi glasbeniki, v enem mesecu lahko celo s petimi različnimi kontrabasisti. Vsak ima svoj način igranja ter podajanja tonov in od vsakega se učim. Igramo iste pesmi, z istim inštrumentom, pa dobim vedno drugačno podporo in s tem občutke o pesmi, komadu. Kar pomeni, da kot avtor skupaj z drugimi podoživljaš isto zgodbo, ki pa ni nikoli takšna, kot si si jo sprva zamisilil. Bolj kot to je pomembno, da se vsi trudijo ustvarjati skupinski zvok. Tako nastane nova zgodba.
Glasbeniki na odru in najbrž tudi občinstvo začuti pripadnost, voljo posameznika v bendu, začuti, ali ustvarja skupinski zvok, posluša druge glasbenike ali pa je odsoten oziroma igra sam zase. Bolj, ko je glasbilo akustično (brez elektrike, efektov ipd.), bolj se je treba truditi pri ustvarjanju skupinskega zvoka, izpopolnjevati tehniko igranja, poslušati inštrument, drug drugega. Skupinski zvok je najpomembnejši še posebej takrat, kadar igraš solo. Tišina je naša prijateljica in velik del glasbe. In prav tišino je najtežje sprejeti kot prijateljico. To zavedanje nam utrjuje samozavest, mirnost, razgledanost, igranje, pri katerem se zavedaš vsakega trenutka, še posebej tega tukaj in zdaj. Kadar to dosežemo, potem ničesar več ne manjka, zadovoljni so tako glasbeniki kot občinstvo.
V bolj komercialni glasbi se koncentracija izgublja. Praznino zapolnijo efekti in glasnost. Glasbenik ni tako osredotočen na vsak trenutek in sčasoma postaja vedno bolj otopel.
