Švedski post-metalski velikani Cult of Luna se po petletnem premoru vračajo na glasbene odre in že po prvem poslušanju novega studijskega izdelka je jasno, da je njihova celotna pot vodila do sem. Od prvega studijskega albuma leta 2001, ki je enega za drugim neprizanesljivo nizal mogočne riffe in tako skupini kot poslušalcem ponudil zelo malo prostora, da bi prišli do zraka, so z vsakim izdelkom količino ‘kisika’ zviševali. Po tretjem studijskem podvigu Salvation, na katerem sta si bila delež nežnejših prehodov ter delež metalskega udrihanja v približno enakovrednem razmerju, so se odločili zapluti v rahlo bolj umirjene vode. Poleg tega so iz svojega prvotnega mestnega okolja tematsko sčasoma prešli v nekakšno predmestje ter na predzadnjem Eternal Kingdom celo v neke vrste gozdnato ozračje.
Letošnji Vertikal z najboljšo naslovnico skupine v dosedanjem repertoarju pa popolnoma prekine kontinuiteto tega umika iz urbanega okolja in se vrne na teritorij, ki je skupini in njihovem žanru pisan na kožo. Tokrat so namreč sledili ideji anti-utopičnega futurističnega mesta, saj so bili navdihnjeni s strani kultne nemške znanstveno-fantastične filmske klasike Metropolis (Fritz Lang,1927) katere zgodba je dokaj aktualna. Govori o istoimenskem mestu, strogo razdeljenem na peščico privilegiranih posameznikov, ki živijo v brezskrbnem razkošju in na ostale, ki trdo garajo za golo preživetje. Kot so člani skupine tudi sami povedali, so želeli uglasbiti v filmu zelo prisotne tematike ponavljanja, industrije ter jasnih linearnih struktur ter zato tudi poizkušali strukture pesmi ohraniti čim bolj enostavne. Pri tem jim pomagajo tudi dokaj pogosti elektronski elementi, ki dobro delujejo s celotnim konceptom. Rezultat je njihov verjetno najbolj izpopolnjen album, ki združuje močan, težak zvok in tematiko iz zgodnjih začetkov skupine ter zanimive melodične ambientalne dele, pridobljene pozneje v njihovi diskografiji. Vzdušje se na njem nikoli ne odmakne od hlada in sivine in kljub rahli monotonosti, h kateri so namenoma stremeli, ostaja zelo raznolik in inventiven.
Celotna stvar se začne s kratkim elektronskim uvodom The One, katerega sintetična melodija na trenutke skoraj sumljivo spominja na glasbo iz začetnih minut filma Izrebljevalec, še ene znanstveno-fantastične klasike. Sledi mu šokantno direkten uvod v I: The Weapon, v kateri so že zajeti vsi ključni elementi plošče, vključno z presenetljivo odličnim bobnanjem obeh tolkalcev. Vicarious Redemption, najdaljša kar jih je skupina kadarkoli napisala, se iz elektronskega uvoda počasi prelevi in stopnjuje ter skozi celotno dolžino ne izgubi naše pozornosti. Odlični sta tudi Mute Departue ter In Awe Of, na katerih pride do izraza izkušeni vokalist Persson, katerega gigantski vokal odlično zajame temačno ozračje mesta. Album se, popolnoma prost kakršnihkoli šibkejših členov, ki bi polnili čas ter oplemeniten s primerno hladnim in skromnim besedilom, odločno odvija skozi vseh devet, tudi po dolžini relativno raznolikih komadov ter se zaključi na presenetljivo osebni, človeški noti pesmi Passing Through, ki omehča sicer zelo trdo in neusmiljeno ploščo z zasanjanim petjem, s čimer nam ponudi trenutek refleksije.
Vertikal sicer zaradi same intenzivnosti rahlo izgubi na poslušljivosti in dostopnosti v primerjavi s prejšnjima dvema izdelkoma, a kljub temu ni prezgodaj reči, da bo eden glavnih naslovov pri sestavljanju lestvic na koncu letošnjega leta.
