s Samom Šalamonom
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Štirinajstič po vrsti musko misli kitarist in skladatelj Samo Šalamon, ki je hkrati tudi eno najprepoznavnejših jazz imen tega prostora.
Največji svetovni glasbeni portal Allmusic.com je Sama Šalamona opisal kot enega »najbolj nadarjenih mladih kitaristov in skladateljev na današnji jazz sceni«. V trinajstih letih delovanja je posnel 130 kompozicij in 13 albumov za domače in tuje založbe (Založba Sanje, Goga Music, za mednarodno uveljavljeni založbi Fresh Sound New Talent in Splasch Records, v zadnjem času pa albume izdaja tudi v svoji založbi Samo Records).
V zadnjem desetletju je igral ter snemal s svetovnimi imeni jazza ko so John Scofield, Tim Berne, Paul McCandless, Mark Turner, Michel Godard, Drew Gress, Nguyen Le, Tony Malaby, Mark Helias, Tom Rainey, Dave Binney in s številnimi drugimi.
Mednarodno prepoznavnost potrjuje tudi s številnimi koncerti in turnejami po Evropi (Slovenija, Italija, Nemčija, Avstrija, VB, Švica, Belgija, Nizozemska, Hrvaška, Makedonija, Češka republika, Madžarska, Romunija) in ZDA.
Prestižna angleška založba Penguin Books je v zborniku The Penguin Jazz Guide – The History of the Music in the 1001 Best Albums leta 2011 ploščo Sama Šalamona z naslovom Ornethology (2003) uvrstila med 1001 najboljših plošč v zgodovini jazz glasbe ob bok velikanom jazza, kot so Miles Davis, Thelonious Monk, John Coltrane, Duke Ellington, Herbie Hancock, Chick Corea, Charlie Parker in drugi.
V Mariboru že vrsto let vodi svojo »valilnico novih talentov« – glasbeno šolo z imenom Takt Ars.
Zanimivo se mi zdi, da vedno, kadar kdo sliši kaj novega, to poskuša kategorizirati, ali pa se ne počuti dobro. To je tudi eden od načinov, kako ne doživeti nečesa. (Dave Friedman)
Kategoriziranje glasbe je zanimiva stvar, ki jo glasbeni kritiki in poslušalci zelo radi počnejo. Tudi sam se pogosto ubadam s podobno težavo, ko me kdo vpraša, kakšno glasbo igram. Najpogosteje odgovorim kar moderni jazz, čeprav še sam ne vem, kaj vse to zajema. Ameriški saksofonist Tim Berne, s katerim sem pred leti igral, mi je dejal, da se je večkrat grdo prepiral z glasbenimi kritiki glede uvrščanja njegove glasbe v razne jazz predalčke. Najraje vidim, da vsak sam posluša neko določeno glasbo in jo tudi sam uvrsti v nek svoj interni »predalček«. Je pa res, da je naša celotna družba »spredalčkana« v mapice in datoteke kot v kakšnem računalniku, ker je tako lažje za celoten sistem. Vendar nisem prepričan, če to glasbi res pomaga. Seveda drži, da je glasbo z etiketo nekoliko lažje prodati, vendar pa jo s kategorizacijo tudi zožimo, kar ni nujno v redu. Namreč, v glasbi morata tako glasbenik kot poslušalec obdržati določeno mero odprtosti, saj lahko na ta način doživimo marsikaj novega. Na primer – nekoga, ki bo slišal izraz moderni jazz, pri čemer sam morda posluša metal glasbo, bo to odvrnilo od poslušanja, čeprav bo primer tega modernega jazza vseboval ogromno elementov metal ali rock glasbe (primer: saksofonist John Zorn, kitarist Marc Ducret, konec koncev tudi sam uporabljam ogromno distortiona pri kitari, kar v jazzu sicer ni pogosto). Resnično pomembno je torej ostati odprt ne samo pri glasbi, ampak pri vseh stvareh v življenju.
Glasba je tisto, kar slišim in tisto, čemur bolj ali manj sledim v življenju. Ne gre za poklic ali opravilo, gre za nujo. (Duke Ellington)
Glasba seveda zelo močno uravnava moje življenje, saj se namreč vse stvari vrtijo okoli glasbe – bodisi okoli dnevne vaje, komponiranja, priprave turnej, snemanj, projektov in konec koncev tudi učenja. Imam srečo, da lahko poučujem v svoji glasbeni šoli Takt Ars v Mariboru in se tudi preživljam s poučevanjem kitare, tako da je tisto, kar rad počnem, tudi moj kruh. Ko enkrat postane glasba zgolj poklic, lahko hitro izgubi svoj naboj ali čar. Tega se skušam sam izogibati na tak način, da res igram in snemam samo tisto glasbo, ki jo želim igrati, bodisi svojo ali glasbo drugih glasbenikov. Res je, da na takšen način izgubiš nekaj koncertov, vendar je vsaj vsak koncert, ki ga odigram, velik užitek in ne samo nuja, ki jo moram narediti, da lahko poravnam mesečne položnice. Pomembno pa je tudi, da dejansko pišeš ali igraš glasbo, ki jo resnično slišiš oziroma čutiš.
Jazz ni specifičen repertoar niti akademska vaja, ampak način življenja. (Lester Bowie)
Res je. Jazz ni akademska stvar, zato me zadnja leta nekoliko preseneča zelo močna akademskost jazza, ki se odraža v tem, da številni glasbeniki študirajo jazz na akademijah. Tudi številni slovenski glasbeniki želijo študirati jazz. Jazza se pa ne da naučiti na akademijah, jazz je način življenja. Jazz moraš ljubiti. Sam ves čas prebiram enciklopedije jazza, poznam vsa imena, vse albume, skladbe. Poleg tega seveda še vedno vsak dan okoli dve uri vadim svoj instrument. Če jazza ne bi resnično imel rad, tega ne bi počel.
Kar se tiče moje jazz izobrazbe, bi lahko rekel, da sem samouk, čeprav sem se učil pri Zlatku Kaučiču, Andrei Alleoneju in Johnu Scofieldu, vendar me institucionalnost jazza ni nikoli pritegnila. Bil sem sprejet na konzervatorij v Celovcu, vendar sem ga obiskoval zgolj mesec dni – hitro sem namreč ugotovil, da to ni zame (je pa res, da sem poleg tega v Mariboru študiral tudi anglistiko in germanistiko). Naredil sem raje svoj načrt za vajo, ki je vključeval vsakodnevno vadbo instrumenta do okoli 6 ur in rezultat se je kmalu pokazal. Pomembno se mi zdi, da vsak glasbenik najde svoj zvok in svojo pot, kar se velikokrat ne doseže preko akademskosti, saj je njen rezultat pogosto nekakšno kloniranje. Na primer ko sem pred leti snemal v New Yorku svojo ploščo Two Hours (na kateri so sodelovali Tony Malaby, Mark Helias in Tom Rainey), me je basist Mark Helias vprašal, če sem študiral jazz. Odvrnil sem, da ne. Odgovoril je, da se vidi, saj imam nekoliko drugačen, svojstven zvok ter pristop. Zato mislim, da jazz resnično ni neka akademska stvar, ampak nekaj, kar je del tebe oziroma kar se lahko z veliko discipline in vaje tudi sam naučiš.
Prepričan sem, da če bi se rodil v drugi državi ali kot belec, bi svoje ideje že davno izrazil. Morda ne bi bile tako dobre, ker so ljudje svobodni. Ne predstavljam si, ampak imam občutek, da če je vse lahko, potem napor in pobuda nista tako močna kot pri osebi, ki se mora boriti in zato lahko tudi več pove. (Charles Mingus)
Čeprav se izjava Mingusa nanaša na rasno diskriminacijo v ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, se z izjavo močno povezujem. Namreč, šele če v neko stvar vložiš zelo veliko truda in časa ter se moraš zanjo močno truditi in boriti, jo tudi ceniš, drugače postane samoumevna. Sam tudi vidim, da sem najbolj kreativen oziroma imam največ za povedati v »težjih« časih, saj takrat kreativnost kar »bruha« iz mene. V svetu jazza dandanes ni lahko, saj se tako kot v vseh drugih družbenih sferah tudi v jazzu pozna kriza in slabo finančno stanje. Zato sem še toliko bolj vesel, če nam uspe v teh časih organizirati 10-dnevno evropsko turnejo ali če mi kakšna založba izda zgoščenko. Gre za zadevo, ki jo izjemno cenim, saj vem, koliko truda sem vložil v organizacijo posameznega projekta. Če bi to bilo samoumevno oziroma če se za te stvari posameznik ne bi rabil truditi, verjetno tega ne bi tako cenil. Hkrati pa sem tudi zelo hvaležen, da dejansko lahko svojo glasbo predstavim publiki tako pri nas kot v tujini. Jazz je težka stvar iz vseh vidikov. Če bi bil lahek, bi se verjetno več ljudi ukvarjalo z njim. Si pa toliko bolj hvaležen, če ti uspe, saj si se moral za svojo prepoznavnost močno boriti.
Najtežje za glasbenika je naučiti se kako igrati Z ljudmi. (Jo Jones)
Edina izmed najbolj pomembnih stvari, ki se jih mora glasbenik naučiti, je, da zna poslušati. Številni glasbeniki so lahko tehnično odlični, poznajo vse lestvice, koncepte, itd., ne znajo pa poslušati in igrati z drugimi ljudmi. Namreč, menim, da je jazz glasba ekipni »šport«, kjer mora posameznik dati ego na stran, če želi, da glasba dobro zveni. Sam se tega močno držim – zame je v ospredju vedno celoten projekt – bodisi koncert ali CD. Na primer, na moji zadnji zgoščenki Eleven Stories (kjer sodelujeta tubist Michel Godard & bobnar Roberto Dani) je enajst skladb, na celotnem albumu pa so zgolj trije kitarski soli. Torej, pomemben je celoten zvok benda in projekta, ne pa posamezen ego ali razkazovanje »moči« posameznika. To velja tudi za igranje z drugimi glasbeniki – namreč, ves čas moraš imeti odprta ušesa, se truditi, da bo končen rezultat dober, zato je dejansko najtežje se naučiti igrati Z drugimi glasbeniki. Doma lahko vadiš po nekaj ur na dan, vendar ko se znajdeš na odru z drugimi glasbeniki in moraš glasbo ustvariti v živo, gre za popolnoma drugo zgodbo, ki se je z določeno mero odprtosti in poslušanja lahko naučiš skozi leta. Nekateri se tega nikdar ne naučijo.
