Pet let so se kuhali novi posnetki skupine Freebass in končni izdelek sledi pregovoru o kuharjih in juhi. Združba renomiranih glasbenikov še ne zagotavlja presežkov, v primeru skupine treh legendarnih basistov pa smo deležni predvsem nastavkov brez jasne izpeljave.
Prav tako je minilo pet let od odhoda basista Petra Hooka iz New Order in kar preko strani myspace je obenem oznanil konec skupine. Preostala izvirna člana se s tem nista strinjala, a sta se morala sprijazniti; brez Hookyjevega basa New Order pač ne morejo obstajati.
Ideja o novi »superskupini« se je menda rodila nekega nerazsodnega pivskega večera. Mani, nekdanji član The Stone Roses, Andy Rourke iz The Smiths in Peter Hook, prav tako že ex-New Order; trije basisti iz skupin, ki so zaznamovane ne le sceno v Manchestru, ampak mnogo širše. Vsi bolj ali manj zavezani bas kitari so v pop kontekstu nujno potrebovali zunanje glasbenike oziroma pevce. Ideja se je razširila na superdruščino, ki bi zajemala še vsaj Bobbya Gillespieja, Liama Gallagherja in Billya Corgana, a realnost današnjega časa je v mnogočem oklestila začetno navdušenje. Že pred letom dni je Hooky v intervjuju za revijo Filter manj govoril o razlogih svojega odhoda iz New Order in več o težavah, ki jih ima tudi renomirani glasbenik, ki začenja na novo. Vemo, nosilce zvoka kupujejo le še fani, kdo bo plačeval za download, če je vse dosegljivo zastonj? In je Hooky razmišljal in razmišljal, kako bi unovčil ves trud, čas in nenazadnje finančna sredstva, ki jih je vložil v projekt. Odločitev je jasna, potrebno bo naskočiti koncertne odre. Le še s koncerti v živo je plus. A za to je potreboval trdno zasedbo. Ideja o različnih pevcih je vzdržala le na virtualnem EP-ju Two Worlds Collide, na albumu It’s a beautiful life večino poje Gary Briggs, sposojen iz skupine Haven. Rourke je po sili razmer bas zamenjal za kitaro, tu je še bobnar Paul Kehoe, ki ga je Hooky pripeljal iz svoje prejšnje prostočasne skupine Monaco in rezultat je zaenkrat na voljo le kot plačljiv download. CD menda sledi.
Že uvodni takti oznanjajo, da se Freebass ne morejo izogniti lastni preteklosti. En tak ležerni, novovalovski pop. Poslušalec kar težko verjame, da so taki mojstri potrebovali pet let za album, ki ponuja 10 nenavdahnjenih, izpraznjenih, formuliranih pesmi. Gary Briggs je pevec stare šole; čustveni zanos, ki bi moral izhajati iz dobre melodije, na silo vzbuja s himničnimi refreni. Bobnar Kehoe večino pesmi spremlja s preživetim tričetrtinskim ritmom, ki ga obvlada vsak začetnik. Nekaj barve pravzaprav dodaja le Peter Hook. Ta njegov melodični bas sicer ne more rešiti slabih pesmi, a še vedno dvigne dlake na rokah. Le katerega baskitarista v okviru popularne glasbe prepoznamo že po nekaj tonih? Še vedno izpelje domiselno bas linijo iz še tako cenene predloge. A kaj, ko so zrasle na neustreznem temelju, na slabih pesmih.
Na drugi strani je pevec Bernard Sumner, ki je po Hookovem odhodu ostal brez New Order, že lani objavil album svoje nove skupine Bad Lieutenant. Pesmi so korektne, spevne, dovolj zanosne, pravzaprav jim manjka ravno Hookyjev poriv, njegova basovska linija. Torej?
