Mislim, da je bil v začetku leta 1984 v Sloveniji Billy Idol bolj znan kot Beatli in Stonesi skupaj. Dvomim, da je bila takrat kje kakšna mamka, ki še ni slišala zanj. Razlog pa ni bila priljubljenost in milozvočnost njegovih hitov, temveč vragolije, ki jih je izvajal na nastopu v nemški televizijski glasbeni oddaji Tommy’s Pop Show. Oddajo so na naši nacionalni televiziji (ki se je v tistih svinčenih časih imenovala še RTV Ljubljana) odkupili in predvajali na novoletni dan – takrat sta bila na voljo le dva TV-programa in možnost, da bi jo človek spregledal, je bila zelo majhna. Poleg aktualnih popevkarjev tistega časa – najbolj so mi ostali v spominu Depeche Mode, ki so prodajali nekakšen tehno pop s »kao« industrial vložki – so pripustili na oder tudi nepredvidljivega divjaka, ki je prejšnje leto pridelal par globalnih hitov. Če je bil album Rebel Yell profesionalno zapakiran pop-rock izdelek z jasno ambicijo po naskoku na vrhove lestvic, je bil njegov nastop čisti poklon najbolj divjim časom panka. Na odru se je pojavil rahlo opotekajoč in z motno steklenimi očmi zabodeno buljil v kamero. Po začetnih grimasah je malo napadel klaviaturistko in simuliral z njo razne seksualne igrice, poonegavil tla, na koncu pa pljunil v zrak in z lastnim obrazom ujel izloček. Nato je spet pobolščal v kamero in si omenjeni pljunek z užitkom razmazal po obrazu. Celotna Slovenija je bila v čistem šoku.
Ne boste verjeli, koliko ljudi Billyja še danes pozna po omenjenem nastopu. Zato se prejšnji četrtek ni bilo potrebno čuditi skoraj razprodani veliki dvorani Hale Tivoli. Ne vem sicer, kaj so ti ljudje pričakovali, vendar jih je v nadaljevanju večina najbolj »trznila« ravno na komade s prej omenjenega albuma, kar me je potrdilo v veri, da je trdo jedro publike sestavljeno iz osebkov, ki so v času prej omenjenega televizijskega nastopa aktivno doživljali svojo mladost.
Billy se je s spremljevalno ekipo na odru pojavil približno petnajst minut do devetih in zapodili so se v skladbo s prvega albuma njegovega nekdanjega benda Generation X Ready Steady Go. Povprečen komad in po uvodni evforiji tudi povprečen odziv publike. Toliko večje navdušenje pa je povzročil hit Dancing With Myself; zanimivo je, da so tudi to pesem v originalu posneli Generation X kot nosilno skladbo za njihov zadnji album in je bila tudi njihova največja uspešnica, vendar pa jo večina povezuje samo z Idolom. Tretji komad je bil nov. Love Is Strange bazira na močni elektronski podlagi, vendar na prvo poslušanje ni nič posebnega. Pri četrtem pa se je na odru prikazal še klaviaturist in odziv se je močno popravil, saj so zaigrali Flesh For Fantasy, enega ključnih komadov z Rebel Yell. Tukaj je koncert tudi ujel ritem in potem nihanja niso bila več drastična.
Idol ima v življenju srečo; dvomim, da bi bila njegova kariera kljub nespornemu talentu tako uspešna, če ne bi z njim sodeloval odlični kitarist in soavtor ključnih napevov Steve Stevens. To je manjši gospod z izbranim občutkom za modo, ki je še posebej zažigala v zgodnjih osemdesetih. Stilsko bi ga lahko uvrstili v šolo kitarskih superherojev, vendar ga od imen, kot sta Steve Vai in Joe Satriani, loči predvsem občutek za rešitve brez saharinskih dodatkov in zvrhana mera dobrega okusa pri igranju instrumenta (na žalost se ta dober okus očitno izgubi, ko odpre omaro z oblačili ali obišče frizerja). Poleg Idolovega baritona je njegovo igranje zaščitni zvok te blagovne znamke in povsem vseeno je, kdo je na ostalih instrumentih. To seveda ne pomeni, da so ostali člani spremljevalne ekipe kar tako. Basist in bobnar tvorita zelo čvrsto in stabilno ritem sekcijo, ki jo s svojimi intervencijami barva še gospod, zadolžen za elektronske podlage (na odru mu je pripadlo mesto za bobnarjem in ga verjetno večina občinstva ni niti zapazila, saj je bil varno skrit za steno iz zvočnikov), dodatni kitarist Billy Morrison (na začetku tisočletja je igral bas pri The Cult) dobi na večer pravico do dveh solaž, klaviaturist Derek Sherinian pa je pravi mojster svojega posla. Znanec mi je prišepnil, da je včasih igral pri Dream Theater, vendar mu tega ne gre šteti v zlo.
Po malo bolj umirjenih skladbah so zasekali s priredbo L.A Woman in glasbeno je bil to eden izmed vrhuncev koncerta. Odlična izvedba odlične pesmi vedno prinese tudi odličen rezultat, ki pa ga niso čisto izkoristili, saj so namesto v kakšen preverjen hit raje odbrzeli v še eno »priredbo« – komad Generation X King Rocker. Večini občinstva ni pomenil nič in reakcija je bila temu primerna, se je pa očitno močno dotaknil mladega dekleta, ki je stalo pred mano, saj ga je z neverjetnim navdušenjem prepevala od začetka do konca.
Zaključek je bil »ziheraški«; Stevensov solo se je prelil v Blue Highway, nato pa še Rebel Yell in uradni del koncerta se je zaključil – po samo uri in petnajst minut. Publika je seveda rjovela za še in tako sta se kmalu na odru prikazala Idol in Stevens – slednji z akustično kitaro, na katero je začel igrati White Wedding. Nekje po prvem refrenu sta obstala, na oder so prišli še ostali, Stevens je zamenjal kitaro za električno in komad se je nadaljeval do evforičnega zaključka. Nato še Mony Mony (prav tako priredba) in konec.
In zaključek? Idol ima vsekakor zvrhano mero karizme, odrske prezence, fantastičen glas in za 54-letnika izredno ohranjeno telo, ki ga je proti koncu koncerta nesebično razkazoval. Poleg vrhunskega kitarista ga spremljajo sami odlični glasbeniki, ki so se kot ekipa očitno zelo dobro ujeli. Vendar pa se nisem mogel izogniti občutku, da so malo prehitro oddelali svoje in pobegnili, saj bi lahko z minimalno večjim vložkom (še enim dodatkom) bisteno popravili zaključni vtis. Ki pa je bil kljub temu več kot soliden.
Rebel Yell
L.A. Woman
White Wedding
