V prejšnjem kratkem eseju smo se ubadali predvsem s teoretično podstavo pojma hypnagogic pop, tokrat pa bomo malo razširili svoje gledišče in se za začetek povprašali o merilih, po katerih določen bend ali grupo uvrščamo v ta žanr. Zapisali smo že, da je termin hypnagogic pop v resnici res »okoren in diletantski«, a vseeno so pri uvrščanju novih muzik vanj na delu nekateri povsem subjektivni dejavniki, ki jih bom v tem eseju poskusil izpostaviti kot dejstva.
Izvajalec, ki ga ljudstvo rado uvršča med izvajalce hypnagogic popa, je tudi Oneohtrix Point Never, projekt, za katerim stoji Daniel Lopatin in je v širši glasbeni sceni precej znan, zato se zdi, da je kot temelj našega spraševanja izredno pripraven. Njegova nova plata z naslovom Returnal je izšla 18. junija letošnjega leta pri dunajski založbi Mego, ki se specializira za eksperimentalno elektroniko, noise in ambient. Album, ki se začne z noisom znane ameriške provinjence – Daniel je le Američan –, se v svojih srednjih kvantitetah počasi transformira, tudi skozi loopanje vokalov, v nekakšno trans vzbujajočo gmoto semplov, ki po res oddaljenih kriterijih zgolj formalnega uvida v posebnosti strukture stopajo v bližino aylerjevskega free jazza, kjer se godbena (tj. dejanska muzika godb, bodisi religioznih ali drugih) sredica z izredno natančno določenimi ritmi prepleta s freejazzovsko disharmonijo vpijočega v nebo.
Subjektiven odziv poslušalca, ki mu je tuja adornovska želja po znanstvenem poslušanju glasbe, je vezan na njemu lastna čustvena občutja, ki se pojavljajo ob poslušanju točno določenega primera glasbe. Kaj želim s tem povedati? Gre za dejstvo, ki ga izpostavlja Tomc v članku Estetsko občutenje[1], ko pravi, da je glasba »najbolj konkretna estetska govorica, morda najbolj arhaičen ostanek doživljanja sveta v sodobnem človeku«. Arhaičnost poslušanja glasbe namreč ni skrita v racionalnem zaznavanju harmonij in tonskih razmerij, temveč v intuitivnem razmerju do glasbe same, njenega ritma in transcendentalne moči. Po Julianu Jaynesu bi lahko rekli, da je zaznavanje arhaičnega človeka (prednovoveškega?) bolj občutenjsko, intuitivno kot naše. Jaynes o tem govori v knjigi iz leta 1990 z naslovom The Origin of Consciousness in the Breakdown of the Bicameral Mind.
Pri Oneohtrix Point Never in njegovi glasbi lahko zaslutimo prav to, z intuitivnostjo zaznamovano glasbo, ki je preko večnega loopanja sintesajzerskih semplov predvsem vplivna in močna. S tem mislim na prej omenjena dejstva, ki jih gre zaznati tudi v literaturi dvajsetega stoletja, če omenjam željo po cikličnosti magičnega realizma ali ostalih praks, nenazadnje tudi deleuzovske želje po izkušanju učinkov pejotla, ki s svojim odprtjem dopušča telesu brez organov prehod v polno TBO(telo brez organov). A o tem mogoče kje drugje. Moja želja je pokazati, da je uvrščanje nekoga v hipnagogični pop močno vezano na njemu lastno interpretacijo, tu gre namreč za povsem oseben odnos do tega, da nekoga določena muzika vrže v trans in ga tam tudi ohranja.
A tu moramo govoriti tudi o postmoderni naravi te glasbe, ki se s svojo predanostjo, morda v svojem bistvu vedno (tudi Ferrarova navezanost na osemdeseta je lahko odziv arhaične kič kulture, tega vseobsežnega dojemanja okrasja kot bogovom ljubega ter ritualnega ponavljanja že storjenega, ki je v svojem temelju zopet v službi nekega časa in illo tempore, ko je bil svet še harmoničen in človeku blag) prav z arhaično skupnostjo, s kolektivno identiteto, z arhaično vasjo, nekako odvezuje linearnemu napredku, saj je tudi tehniki v bistvu postavljen zgolj en pogoj. Da je elektronska ali vsaj sintetizirana s pomočjo sintesajzerjev in ostalih analognih vmesij. Drugače se že nevarno približamo folk izvajalcem, katerih bistvo je najbrž isto, približamo pa se tudi mainstream turbofolk izvajalcem, ki pravzaprav svoj prvotni glasbeni trans navežejo na vizualno prezentacijo para poskakujočih dojk, ki so kajpak takšne, kot si jih želi arhaični estetski občutek. A gre pri vsem tem zopet za subjektivno interpretacijo slišanega/videnega, ki je ujeto v kulturno posredovane vrednote in nezavedne arhetipe.
Oneohtrix Point Never pa v svoji gradnji glasbe uporablja še en izjemno pomemben subjektiven element zaznave danes predstavljene glasbe, to je njena ambientalnost. Pojem je težko določljiv, a bi ga lahko neproblematično povezali prav z dolgo in ponavljajočo se, včasih tudi aritmično, dronersko glasbo, skozi katero lahko, kot meni Ferraro – sicer za lastno muziko – prestopamo okvire realnosti in preidemo v povsem nov svet. A prav ta ambientalnost nas v racionalni opredelitvi hipnagogičnosti OPN sili v predalčkanje, ki si ga pa ne želimo. Omeniti gre še težek vstop v te glasbe, ki so izredno plodne v svoji kvantiteti in eno izmed njenih lastnosti velja iskati tudi v poslušalčevi predanosti tej glasbi. Vzeti si je treba kar konkreten kos časa, da se posvetimo muziki, ta pa – posledično – nam šele tedaj ponudi vse svoje kvalitete.
Za konec te, z dejstvi sporadično zaznamovane analize OPN in hipnagogičnega popa je treba reči, da je odnos med glasbo predstavljenega glasbenika in žanrom ambivalenten in tako v svojem jedru povsem nepriročen. V kolikor bi si želeli, da je OPN hipnagogičen ali da je hipnagogičnost tista, ki kroji OPN-ju njegovo ustvarjanje, bi zapadli v začaran krog že prej pripravljenih trditev, ki jih je lahko argumentirati, če dovolj trdno stojimo za svojimi stališči. Kot je glasba abstraktna prav zaradi dejstva, da v njem ni nobenega konkretnega Logosa, na katerega se vežejo ideologije, je njena analiza ali kritika prav zaradi dejstva, da je povsem zaprisežena Logosu, a priori ideološka.
OPN – Pelham Island Road
The Bistritsa Babi Archaic Polyphony, Dances and Rituals from the Shoplouk Region
[1] Gregor TOMC, 1999: Estetsko občutenje. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 194. 133–156
slisala fanta v zivo in res potisne cloveka v nek trans … nevede razresila par tezav med nastopom 🙂