Začetek poletja je prinesel sedmi album angleške zasedbe, ki ne potrebuje posebnega predstavljanja. Gre namreč za dvojec The Chemical Brothers, torej Toma Rowlandsa in Eda Simonsa, ki sta od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja stalnica glasbenih lestvic in festivalskega dogajanja. Album je izšel po lanskoletnem zatišju sicer kvantitativno nadvse plodih ustvarjalcev, saj v letu 2009 nista izdala ničesar novega. Luč sveta je ugledala edino ponovna izdaja trisa albumov Come With Us–Surrender–Exit Planet Dust (EMI Music France, 2009), ki so vsi prvotno izšli pri založbi Freestyle Dust, ustanovljeni v letu 1995 kot odcep Virgin Records, namenjen izdajanju izdelkov dotičnega dvojca.
Za razliko od dveh predhodnih albumov, nasičenih z gostujočimi muzičarji, na Further gostuje le Stephanie Dosen, ki na treh komadih pritegne Tomu Rowlandsu. Sicer pa plošča skorajda neverjetno diši po »že slišanem«. Vprašanje je, ali gre tukaj govoriti o kontinuiteti ali o najdenju »svojega zvoka« – ali pa morda prej o varnem oklepanju preverjenega recepta, ki vsakič znova vžge. Ne gre zanikati dejstva, da je skozi zgodovino dvojčevega ustvarjanja kapnil tudi kak zelo posrečen umotvor, vendar pa je zaznati kronično umanjkanje kakršnih koli presenečenj. Verjetno ne gre trditi, da bi bila ta poteza dejansko inherentna samemu big beatu, prej gre brez slabe vesti s prstom pokazati na njegove protagoniste.
Further prinaša osem komadov, ki so rezultat znane kombinatorne formule kemičnih bratov na kontinuumu od zasanjanega do grandiozno evforičnega. Tako gre pričakovati, da bosta stopnjujoči Escape Velocity in rezgetajoči Horsepower množično podžigala obiskovalce poletnih festivalov, ki bodo lahko nato doma obujali spomine ob komadih, kot sta Snow in Swoon. Žal le, da ali zasanjanost ali veličastnost, ki vejeta iz izdelka, dajeta prej vtis zavestne namere kot pa spontanega rezultata ustvarjalnega procesa.
The Chemical Brothers je nedvomno ime, ki je že pred časom postalo del mainstream kulture, kar lahko seveda razumemo kot pozitivno dejstvo, saj ne gre za nek povsem komercialno naravnan glasbeni izraz. Vendar pa nas lahko užalosti nadaljnje dejstvo, da če se je nek ustvarjalec že prebil v mainstream, očitno ni to v njem vzbudilo nobene želje po premikanju meja, po preizkušanju še sprejemljivega oziroma želje po tem, da bi v ta pogosto naravnost bebav mainstream podtaknil nekaj skrajno nesprejemljivega in mu s tem vsaj malo zamešal štrene. Madona, še celo Madonni uspe – kljub konstantno naraščajoči patetični trivialnosti – še dandanes kdaj biti bistveno bolj odkačena…
