Značilni visoki vokali, popolno zavračanje klasične strukture pesmi in pogosto eksperimentiranje z raznoraznimi glasbenimi elementi. To so vse prepoznavni znaki Jamesa Blakea, ki se vrača dve leti po svojem samonaslovljenem prvencu, na katerem je svoje prepoznavne znake zelo očitno izpostavil.
James Blake (Republic Records, 2011), je posledično veliko bolj zmeden ter eklektičen album, na katerem se kljub temu najde kar nekaj privlačnih pesmi. Te je avtor ločil od nekaterih krajših prizadevanj k razmišljanju ‘outside the box’, ki so velik razlog, da je tako zelo cenjen. Mnogi ga namreč spoštujejo predvsem zaradi stvari, ki jih v svojih pesmih ne naredi in te posledično pogosto delujejo nedodelane ali celo nedokončane, kar je tudi razlog za razdvojenost mnenj glede njegove glasbe. Na letošnjem Overgrown pa Blake tovrstna sporna napredna prizadevanja enakomerno porazdeli med vse komade, kar pripomore k večji poslušljivosti, medtem ko s tem nikakor ne žrtvuje svoje zanimivosti, ki je posledica njegovega edinstvenega in nenavadnega sloga. Raznorazna popačenja glasbenih elementov torej delujejo kot nepogrešljivi deli posameznih komadov, s čimer ne le stori korak naprej v udejanjanju svojih naprednih idej, temveč glede njih deluje veliko bolj odločno ter samozavestno. Njegova skrivnostna stoična prezenca, ki jo upodabljajo tudi njegovi videospoti in naslovnice, je močno prisotna v njegovem mirnem in nemočnem glasu, ki izraža nekakšno človeško krhkost.
Moč glasbe se skriva tudi v pogosto skrivnostnih besedilih, na katera je močno vplivalo njegovo razmerje, kot je priznal v intervjuju. Na odličnem singlu Retrograde, katerega struktura je sicer dokaj standardna, se zopet pokaže tudi kot pianist s smislom za stopnjevanje akordov. Retrograde, ki mimogrede zveni kot Blakeov poskus napisati soundtrack za naslednji film o njegovem rojaku ter soimenjaku Bondu, je daleč najmočnejši komad na albumu, kar lahko deluje tudi kot protiargument njegovemu odmiku od konvencionalne strukture.
Blake je izven studijskih albumov sodeloval že z Bon Iver ter Kanye Westom. Na tem albumu pa gosti dva glasbenika. Pri pesmi Take a Fall For Me jesodeloval z ameriškim raperjem RZA, pri pesmi Digital Lion pa mu je pri produkciji pomagal legendarni Brian Eno.
James Blake torej postaja eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov elektronske glasbe, ki mu uspe v svoje delo spretno vključiti delce svojega lastnega enigmatičnega karakterja, s čimer se na nek način spreminja v pravo ikono.
