Martina Batič, dirigentka, Tomaž Sevšek, orgle, Barbara Kozelj, mezzosopran in Matjaž Robavs, bariton
Kot na koncertu vokalnega abonmaja v čudovito povečanem merilu …
Predzadnji koncert iztekajočega se modrega abonmaja Slovenske filharmonije (SF) je tokrat postregel s pretežno vokalnim programom, osredotočenim na modernejšo francosko glasbo Maurica Durufléja in Francisa Poulenca. Dejali bi lahko celo, da je imel koncert “cerkvene glasbe”, kot se je slikovito izrazil neki poslušalec, sakralno noto, kar pa se je povsem prileglo; en ali dva takšna koncerta se v sezoni priležeta in jo oplemenitita.
Po koncertnem programu sta Durufléjevi deli oklepali Poulenčevo; tako je na oder uvodoma stopil Slovenski komorni zbor (SKZ) in izvedel Durufléjeve Štiri motete na gregorijanske napeve za zbor, op. 10. V štirih kratkih a capella stavkih je SKZ ponovno pokazal in dokazal svoj status impresivnega in trdnega glasbenega korpusa. Predvsem v prvem in zadnjem stavku (drugi je pisan samo za ženske glasove) smo poslušali okusno fokusirano zborovsko petje z dosledno dinamično kontrolo, ki – če se ozremo na motiviko – ni šla na škodo interpretacijske bogatosti, lepimi pianissimi in globokimi, močnimi fortissimi. Nobenega dvoma ni, da je umetniška vodja in zborovodkinja SKZ Martina Batič izvrstna zborovska glasbenica, ki zelo dobro ve, kaj želi z zborom doseči, nemara še pomembnejše pa je, da ve tudi, kako svoje ideje uresničiti.
Koncert za orgle, godalni orkester in timpane v g-molu Francisa Poulenca spada pravzaprav bolj v kategorijo koncertantnih skladb, ki z ekspanzijo uveljavljenega kompozicijskega pristopa dosežejo večjo raznolikost skladbe (in jo običajno tudi podaljšajo); tako je tudi pri omenjenem koncertu, ki ga izvajajo v enem samem stavku (ima pa 7 sprememb tempa). Uvodni glasni akord orgel, ki je zadonel po dodobra napolnjeni Gallusovi dvorani, je z veličastno dramatičnostjo kar zdrznil nekatere prisotne; tudi sicer je impresivno glasbilo, ki ga abonmajska publika SF in RTV ni ravno vajena, pritegnilo mnoge občudujoče poglede. Čeprav so orgle v najglasnejših pasažah nekajkrat prekrile orkester, smo v mezzofortih slišali lepe povezave in ugoden dinamični balans. Batičeva (dirigirala je celoten koncert) tu z zelo ostrim taktiranjem orkestru verjetno ni bila v veliko pomoč, čeprav jo sicer odlikuje močna sugestivnost. Timpanist Darko Gorenc, že dolga leta premišljeni povezovalec simfoničnega tkiva na koncertih SF se je tudi tokrat izkazal s treznim prehajanjem med umirjeno mehkobo in ostro, a premišljeno trdoto tona timpanov, ki so v orkestru mnogo pomembnejši element skupne igre, kot si žal še danes predstavlja marsikateri poslušalec in glasbenik (celo tolkalist ali dirigent!). Po koncu skladbe je izvrstni organist Tomaž Sevšek pridal še Durufléjev Scherzo, op. 2, skladbo, ki se močno vtisne v spomin že ob prvem poslušanju in nemara ponuja intimnejši vpogled v fascinantno kompozicijsko motiviko skladatelja, kot marsikatero drugo delo iz njegovega opusa.
Durufléjev Requiem za soliste, zbor, orkester in orgle, op. 9 muzikologi in glasbeni kritiki radi in redno primerjajo s Fauréjevim; če so že osnovne in ohlapnejše paralele res prisotne, pa je konkretnejša primerjava nesmiselna, delo je namreč tako močno sui generis, da tega ne zdrži. Tudi če ne gre za “konvencionalno” uglasbitev requiema, kot jo poznamo npr. od Mozarta in Verdija (in v čemer ob Durufléju pomislimo na neliturgični requiem Lux aeterna Mortena Lauridsena), je poslušalstvo uživalo v vsakem taktu skladbe, v kateri je ponovno navduševal SKZ (predvsem Kyrie, Libera me Domine ter In paradisum), pa tudi odlična solista Barbara Kozelj in Matjaž Robavs. Medtem ko so njegove kvalitete nesporne in dobro znane, pa se je Kozeljeva resnično razvila v izvrstno mezzosopranistko, ki bi si jo na naših odrih želeli poslušati pogosteje. Pravzaprav edino razočaranje je bila nelepa in “poitalijanjena” izgovarjava latinskih tekstov, v katero razni č-ji pač ne spadajo; tega bi se slovenski zborovodje vendarle lahko že enkrat naučili.
Naj mi konec morda nekoliko slikovito zapišem, da je bil koncert “gemütlich” glasbe dveh francoskih sodobnikov (oba sta delovala v sredini 20. stoletja) eden tistih redkih abonmajskih večerov SF, pri katerih se zares poklopijo programska, izvedbena in interpretacijska komponenta. Naj bo pogosteje tako.
