V okviru sklopa koncertov Indekš, organiziranih s strani Kina Šiške, je bil prvi na sporedu kanadski indie rocker Mac DeMarco, katerega zelo zabavna in raznolika glasba asociira na veliko število žanrov, podžanrov, kultur in subkultur, ki skupaj tvorijo njegov flegmatičen slog.
Kot njegova predskupina se je zelo izkazal Sean Nicholas Savage, katerega nenavadna prezenca je morda rahlo šokirala občinstvo. Njegov nastop je namreč deloval kot nekakšne alternativne karaoke, kot nekaj kar v kakem zanikrnem lasvegaškem kazinu postavijo na oder po peti uri zvečer, ko odhajajo še tako vztrajni kvartopirci. Vse skupaj je izpadlo kot scena iz filma bratov Coen ali celo Davida Lyncha. Morda tudi zaradi njegovih nazaj počesanih las, redkih brčic, rumenih hlač ter visokega glasu. Zaradi vsega naštetega sprva dobimo občutek, da se Savage od vseh v prostoru jemlje še najbolj resno, kar pa pozneje ovrže s komičnim vključevanjem v DeMarcov nastop.
Po tem zelo zanimivem in neumestnem uvodu ter kake pol ure premora je na oder stopil Mac DeMarco, skupaj s svojo, tudi po oblekah sodeč, zelo sproščeno skupino. Po tem ko nam je mimogrede dal vedeti, da prva pesem govori o uživanju sintetičnih drog, so začeli igrati pesmi iz obeh do sedaj izdanih albumov. Njegova glasba, ki bi odlično delovala kot soundtrack kakšnega nizkoproračnuskega surferskega filma iz poznih devetdesetih, je kmalu zapolnila manjši prostor Kina Šiške, ki je omogočal to klubsko sceno, v kateri smo se znašli. Treba je poudariti, da njegova glasba sama po sebi ni nek večji presežek in izstopa predvsem z navideznim pomanjkanjem želje da bi izstopala, a je vseeno tako zelo posebna zaradi njegovega odnosa tako do nje same kot tudi do življenja, umetnosti, kulture in humorja, kar je vse zelo očitno v sproščenosti in skromnosti njegovega nastopa. Med posameznimi odlično izvedenimi pesmimi je namreč večkrat stopil med publiko, nas celo pripravil do tega, da smo basistu zapeli za rojstni dan, se norčeval iz svoje kanadskosti, nas vabil v zaodrje po koncertu ter skupaj s Savageom ter njegovim pianistom, ki sta se nato pomešala med publiko in plesala, komentiral obdarjenost članov skupine. Ta je denimo DeMarcovo menjavo strune izkoristila za zimproviziran surfersko obarvan jam. Počeno basistovo struno pa je DeMarco izkoristil za komično visoko petje ter priredbo pesmi Unknown Legend njegovega rojaka Neila Younga. Vse to je predstavljalo dokaj pomemben del njegovega nastopa in močno prispevalo k vzdušju, ki je ta večer vladalo v Šiški.
Sprva ne bi sklepali, da DeMarcova glasba nosi kakršnokoli sporočilo, toda ga. S svojimi mirnimi melodijami nas namreč zaziblje v njegov flegmatičen, z drogami začinjen in venomer sproščen svet ter s tem ljudi nekako opomni, naj se ne jemljejo tako resno, česar dandanes vedno bolj primanjkuje.
