V Novi Muski smo že pisali o Springsteenovem zadnjem studijskem albumu Wrecking Ball (2012), prav tako o njegovem koncertu na Dunaju lani julija, letos pa nadaljuje evropsko turnejo in na trg pošilja že tretjo zbirko svojih največjih uspešnic. Tokrat so jo pri založbi Columbia poimenovali The Collection 1973-2012, ne Greatest Hits ali Best Of.
Springsteen je bil v preteklosti vedno znan kot umetnik, ki je namesto zbirk največjih uspešnic raje izdajal novo glasbo, čeravno s širokimi časovnimi razmiki. Zadnja leta te razdalje sicer zmanjšuje; vsako leto izide kaka plošča, bodisi nova, bodisi koncertna, bodisi arhivska. Njegova prva zbirka uspešnic je prav zaradi zgoraj omenjene trme izšla šele leta 1995, ko se je po dolgih letih v studiu spet srečal s svojo zasedbo E Street Band. Čeprav so posneli dovolj gradiva za ploščo, je niso izdali, na to je bilo treba počakati do albuma The Rising leta 2002, pač pa so tri pesmi s snemanj uvrstili na zbirko hitov. Izbor je takrat razjezil Springsteenove pristaše, češ da je umanjkalo za nekatere še vedno njegovo najlegendarnejše obdobje pred »velikim prelomom« leta 1975, točneje: gradivo s prvih dveh plošč leta 1973. Zbirka se je namreč začela s pesmijo Thunder Road z albuma Born To Run (1975). Jeza je bila le delno upravičena, saj naslov kompilacije ni bil »Springsteenove najpomembnejše pesmi«, pač pa »največje uspešnice« – teh pred letom 1975 in pesmijo Born To Run ni imel, na resnično uspešnico, ki je prišla med prvih pet najuspešnejših na Billboardovi lestvici Vročih 100 pa je moral počakati še pet let. Najmočnejše jedro kompilacije so bile seveda pesmi s plošč Born In The USA (1984), Tunnel Of Love (1987) in mala plošča Streets Of Philadelphia (1993), za katero je dobil celo oskarja za najboljšo filmsko pesem. Zadeva se je odlično prodajala, Springsteen pa je istega leta izdal še solistični album Ghost of Tom Joad, ki ni bil komercialno uspešen, sodi pa med njegova najboljša dela, ob bok albuma Nebraska (1982), ki med poznavalci še danes velja za bržčas njegov umetniško najbolj dovršen album.
Naslednja zbirka uspešnic je izšla junija 2009, ko je Springsteen izdal ploščo Working On A Dream in se, neposredno po turneji s predhodnim albumom Magic (2007), spet podal na odre. Zbirka je spet nosila naslov Greatest Hits, le da je v naslovu tokrat bil vključen tudi E Street Band, zasnova pa je bila nekolikanj drugačna; vključeni sta bili dve pesmi iz leta 1973, po ena z vsakega albuma, album Darkness On The Edge Of Town (1978) pa je bil zastopan z dvema pesmima. Izpustili so tako album Ghost Of Tom Joad kot Devils And Dust (2005), zastopana pa sta bila The Rising in Magic. Po svoje logično, saj z Joada in Devils Springsteen ni imel nobene resnične uspešnice, a tudi v letu 1973 jih ni premogel; šlo je torej bolj za nekakšno retrospektivo z bolj znanimi pesmimi, zlasti pa za nekaj, kar se bo lahko prodajalo tistim, ki Springsteenovih rednih albumov ne kupujejo navdušeno, iščejo pa zbirko njegovih znanih pesmi. Nova turneja je bila še dodaten razlog za tovrsten komercialni korak.
Letos ni kaj dosti drugače: album Wrecking Ball razen pesmi We Take Care Of Our Own ni ponudil opaznejših singlov, morda zgolj še pesem Easy Money, ki se je kar precej vrtela, a na novi zbirki uspešnic umanjka. Da bi se ne ponavljali, so projekt naslovili Collection; gre pravzaprav za nekolikanj modificirano drugo zbirko največjih uspehov: iz zgodnjega obdobja pred letom 1975 je ostala Rosalita, s plošče Darkness On The Edge Of Town je naslovna pesem umanjkala; zamenjala jo je The Promised Land. Z The River (1980) je ostala zgolj Hungry Heart, zanimivo pa je, da se je v spodnjem delu zbirke pojavila pesem The Ghost Of Tom Joad. Na žalost je od novejših pesmi umanjkala odlična Long Way Home, dodani pa sta dve pesmi z zadnje plošče, We Take Care in naslovna; kot že rečeno, nikjer ni Easy Money. Priložena je knjižica z besedili, na celofanskem ovitku pa je jasno napisano, da gre za izdajo, ki izhaja ekskluzivno ob pričujoči turneji.
Springsteen pravzaprav še nima zares prave, ustrezne zbirke uspešnic, niti studijske retrospektive: Collection komajda obvelja za kaj več kot za hitro kompilacijo v prid turneji, na kak temeljitejši uvid pa bomo morali še počakati. Albuma Wrecking Ball si po izidu nismo navdušeno vrteli, mirno lahko zapišemo, da za Springsteenov najkoherentnejši album novejšega datuma še vedno velja Magic iz leta 2007; če bi nanj ne uvrstil pesmi Radio Nowhere, bi ta koherenca bila še trdnejša.
Vendar pa je, kot trdijo Stonesi, vse samo rock’n’roll. Springsteen se je v preteklosti zelo trudil za razne manj običajne preglede svojega dela: petorni koncertni album iz leta 1986, ki se ga je končno lotil po desetih letih upiranja, in zbirke Tracks leta 1999, na kateri je zbral redkosti. Škoda je, da zbirke »hitov« zadnja leta večinoma prepušča marketingu, vsaj tako se zdi. S tem ne trdimo, da je glasba na teh ploščah slaba, ne prikaže pa Springsteena kot avtorja v zares jagodnem izboru njegovih pesmi. Bi kdo rekel, da je to spet stvar okusa. Morda. A zgolj hipen skok v preteklost je potreben, da bi ugotovili, kako se je Springsteen pisanja in izborov loteval nekoč. Res pa je tudi, da se vse spreminja; imamo mar pravico, da mu ukazujemo, kako naj predstavlja svoje delo? Prav gotovo ne.
