Gintaras Rinkevičius, dirigent in Simon Trpčeski, klavir
V uspešni izmenjavi Slovenske (SF), Zagrebške in Beograjske filharmonije (BF) je tokrat Ljubljano obiskal orkester slednje in v Kozinovi dvorani SF nastopil na predzadnjem koncertu iztekajočega se cikla, ki se bo nadaljeval tudi v naslednji sezoni. Orkester BF je vodil gostujoči dirigent, Latvijec Gintaras Rinkevičius. V dodobra napolnjeni dvorani je najprej zazvenela orkestru domača skladba, Pesnitev Beograd znanega in uglednega srbskega skladatelja Dragutina Gostuškega. Ta simfonična pesnitev je na srbskih tleh verjetno podobno priljubljena in domovinsko prežeta, kot Kozinova Bela krajina pri nas. Tokrat se je (že) ob njej izkazalo, da akustične omejitve dvorane SF postajajo vedno večji problem, ko gre za velike zasedbe in mnoge glasne tutti dele izvajanih partitur. Pesnitev Beograd je sicer zanimiva trodelna skladba z nekoliko razdrobljeno strukturo, poslušalec sreča veliko motivov, od katerih se noben ne zadrži dolgo, le redki pa se vrnejo. Orkester jo je izvedel suvereno in energično ter tako poskrbel za dober “prvi vtis” koncerta, z njo pa obenem obeležil 90. obletnico skladateljevega rojstva in 90. obletnico ustanovitve orkestra.
Makedonski pianist Simon Trpčeski je pri nas pred leti že nastopil s solo recitalom in navdušil, tokrat pa smo ga imeli priložnost slišati z Orkestrom BF in Rahmaninovim Koncertom za klavir in orkester št. 4 v g-molu, op. 40. Izbira solistične skladbe je zares zanimiva, 4. Rahmaninov klavirski koncert je namreč sila redko izvajan (najpogosteje v Rusiji), pa tudi njegov glasbeni karakter je – celo za skladatelja samega – nekam nekonvencionalen, posejan z jazzovskimi sinkopami in ritmično-melodičnimi postopi. Rahmaninova naj bi močno navdušila krstna izvedba Gershwinove Rapsodije v modrem, ki ji je prisostvoval, in nekaj tega navdušenja naj bi (oz. je) prelil tudi v omenjeni klavirski koncert. Solistovi smeli virtuoznosti ni kaj očitati; Trpčeski je pianist izrazite ritmike in bogate, kipeče melodike, predvsem njegovi estetsko zaokroženi zaključki bolj liričnih fraz so paša za ušesa (in oči!). Izvedbo koncerta je posvetil svoji sestri, ki je slavila rojstni dan, navdušenemu avditoriju, ki mu je naklonil prave ovacije, pa se je zahvalil še z dvema dodatkoma.
Izvedba Šeherezade op. 35, priljubljene simfoničnega pesnitve Nikolaja Rimski-Korsakova je pustila mešane občutke. Najprej je treba zapisati, da je Orkester BF zelo impresiven simfonični orkester s povprečno starostjo glasbenikov komaj 35 let, kar je jasno slišno pri bogatem, mladostno polnem in z energijo nabitem zvoku orkestra. Posebej navduši godalna sekcija, ki igra in zveni občutno mehkeje in bolj polno, kot pri domačih orkestrih. Najšibkejša točka orkestra pa je (kako je to mogoče?!) prav koncertna mojstrica (in ne koncertni mojster, kot je bilo zapisano v koncertnem listu) Tijana Milošević, ki je v Šeherezadi prevzela solistično vlogo. Partu enostavno ni dorasla, največje težave je imela z dolgo kadenco v 3. stavku in s sklepnim flažoletom, pa tudi nekatere ostale fraze je igrala nejasno, hlastno in neizdelano. Upam, da ni podcenila parta (ki je v izziv vsakemu violinistu), kajti igra s strastjo in naklonjenostjo, a tehnično pač (še) ne zmore zahtevne naloge. Rinkevičius ni bil v pomoč niti njej, niti orkestru; vztrajno je izbiral prehitre tempe in se odločal za nelogične in ušesu neprijetne posege v partituro (predolge korone, razvlečeni ritardandi). Predvsem s hitrimi tempi je povzročal težave nekaterim sicer zelo solidnim solistom, npr. harfistki, ki je morala tako pretirano hiteti s svojo kadenco. V zelo solidni pihalni sekciji velja izpostaviti odličnega klarinetista, bogato muzikalno flavtistko (oboistki manjka še nekaj samozavesti) in fagotista, ki pa je bil v solu na začetku 2. stavka precej preglasen, enako mali boben v 3. stavku.
Kljub vsem težavam se je orkester izkazal predvsem v 1. in 4. stavku, kjer so ob mogočnih glasbenih skicah valovanja morja in brodoloma ter ob zahtevnih hitrih pasažah lahko dodobra (ne popolnoma) izkoristili svoje sposobnosti in prikazali soliden nivo skupne igre. Žal pa ni uspel en ključnih trenutkov partiture – maestozni udarec na tam-tam, s katerim na vrhuncu zadnjega stavka potone Sinbadova ladja, se je izgubil v preglasnem tremolu činele, ki mu niti tolkalist niti dirigent nista odmerila prave jakosti.
V splošnem se lahko BF pohvali z zelo dobrim orkestrom (za dodatek so nam poklonili zanosno izvedbo Glinkove uverture k operi Ruslan in Ljudmila), ki poslušalcu nedvomno zapusti boljši vtis, kot zagrebški orkester; sicer ima nekaj šibkih točk, ki pa so bile, kar se dinamičnih nesoglasij tiče, na pričujočem koncertu v znatni meri tudi posledica resnično neprimerne izbire dvorane z močnimi akustičnimi omejitvami.
