z Igorjem Bašinom – BIGorjem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Deventajstič nam svoje muzične uvide ponuja urednik Nove Muske, glasbeni kritik, esejist, kolumnist, jahač plošč in avtor knjige o Novem rocku, Igor Bašin – BIGor.
Drugo leto pozno spomladi bo natančno trideset let, odkar je stopil v takrat ravno odprti mladinski klub CRMK (Center za razvoj mladinske kulture) v zaklonišču v Šempetru pri Gorici, in odprla se mu je pot v neznano, po kateri hodi še danes. Na njej se je lotil marsičesa. Od sukanja plošč do vodenja radijskih oddaj, od organiziranja koncertov do bobnanja v Štirih pravih dedcih, od fanzinaša do urednika, od sodelovanja s tonskim mojstrom Kačotom pri glasbeni produkciji bendov, njihovih posnetkov in plošč do nesojenega založnika. Zadnja leta je osredotočen na glasbeno publicistiko. Od kritike do zgodovine, od kolumnista Dnevnika do podmiznika Nove muske, od filma do knjige. Ker se vsak dan srečuje s pisanjem o drugih, sploh tistih, ki ga navdušujejo in spodbujajo, da počne, kar počne, se je ponujenih citatov lotil z osebnega zornega kota. Skorajda na prvo žogo. Kdaj pa kdaj se je treba razgaliti in oditi na psihoterapijo.
Zanesljiv znak, da je kultura zašla v slepo ulico, je, kadar je njeni miti ne fascinirajo več. (Greil Marcus)
Ko Marcus napiše »kultura« (art), misli na popularno kulturo. Ta še kako živi od svojih mitov, malih in velikih. Danes pa imamo natančno takšno kulturo, kot jo opiše Marcus v tem kratkem stavku. Smo v slepi ulici, v kateri srečujemo spačke, lutke in klone, za katere najpogosteje sploh ne vemo, od kod so se pobrali. Andy Warhol je izkoristil svojih pet minut, (p)ostal mit in ustvaril še vrsto drugih mitov. Danes se kaj takšnega ne more ponoviti, saj je že vsakdo legendaren, kulten… Da bi stopili iz te slepe ulice, je nujno potrebno demistificirati sedanjost, saj preveč živi od mitov preteklosti, ki zavirajo prosperiteto. Potrebno se je soočiti z dejstvi, ne pa živeti od zgodb in tračev. Ena od meni najbolj relevatnih tez, ki nam pojasnjuje to ujetost v slepo ulico, pravi, da nas je do tega pripeljalo daljšanje avtorskih pravic, ki so jih glasbene korporacije pokupile in jih zdaj izkoriščajo do onemoglosti kot fevdalno rento in jih prav malo briga za vlaganje v nova imena, v novo muziko (po Jožetu Vogrincu in Iču Vidmarju). Čeprav se situacija zdi neizhodna, nisem pesimističen, kaj šele depresiven zaradi tega. Kar me ne zanima, pač izklopim (ne pa ignoriram). Svoj pozornost posvečam stvarem, ki me privlačijo, dražijo, navdihujejo, polnijo z energijo, nudijo kanal za izbruh jeze in gnusa, spravijo v dobro voljo ali pogasijo melanholijo, zato (si) ustvarjam svoje mite, ki pa me vedno znova razočarajo. Ko postanejo del zgoraj opisane slepe ulice, že imam nove, ki me fascinirajo in bodrijo v prepričanju, da upanje umre zadnje.
Svet misli, da je glasba komercialna komoditeta. Vesel sem, da to ni moje pravilo. (Sun Ra)
Moj svet je to, kar živim in delam. Ena od mojih radostnih in srčnih preokupacij je vrtenje muske (bolj za hobi). Prvič sem zarolal nekje v začetku druge polovice 80. let, pri kakšnih šestnajstih letih. Že zelo zgodaj sem začel zavračati popularna imena. Seveda sem bil kot mladostnik srečen, če sem na kakšnem televizijskem kanalu ulovil svoje favorite, a ko so se prepogostokrat začeli pojavljati na TV ekranu, sem čez njih hitro naredil križ. Eden od primerov, ki jih rad navajam, je bil Smells Like Teen Spirit od Nirvane. Ko sem ga prvič slišal na koncertu v Miljah pri Trstu, sem vedel, da bo obnorel svet. Ko pa nas je MTV preplavil z njim, je naša četrtkova bunkeraška ekipa v B-51 na Gerbičevi v Ljubljani skovala nepisano pravilo, da se ga ne rola več (»iz inata!«), zato pa so bili vsi ostali komadi s plošče Nevermind več kot dobrošli (ok, kmalu sta se v tej kategoriji znašla še Come As You Are in In Bloom).
Tako z radijskimi oddajami kot z jahanjem plošč v klubih zmeraj hočem nekaj podtakniti. Brez kompromisov seveda ne gre, saj je vendarle treba nagovoriti folk, privleči pozornost, a ko rolam, so presenečenja obvezna. Tako za poslušalca kot zame samega. Muzike je na pretek in zelo spoštujem ljudi, ki iščejo, brskajo, kopljejo staro za novo, novo za staro, kažejo fanatično pripadnost in nevsahljivo zvedavost. To je gesta, ki nas dela ljudi in drži ta svet pokonci, ne pa komodnost v vsedostopnosti kiča in šunda.
Sun Ra si je za vsako ceno privoščil svobodo. Njegova godba še naprej zveni sveže in prodorno. Razbija ujetost in okove, ne pozna meja ter širi duha in obzorja. Nagovarja nas s svojo svobodo in ne nudi ležernosti. Njegov gurujski duh je še danes nemiren.
Ne sovraži medijev, bodi sam medij! (Jello Biafra)
Če pričakuješ, da ti bodo ustregli, če misliš, da bo nekdo drugi povedal namesto tebe, kaj si misliš, potem si žal del zavedene mase. Pristajaš na status quo. Pristajaš na fašizem!
Splet danes nudi obilico virov tako za sprejemanje kot za oddajanje. Ponuja prostor samokreacije in pluralizma. Njegovo počelo pa vidim v fanzinih, o katerih med drugim tudi govori Biafra. Ko berem in zasledujem prihodnost spleta, me zaskrbi, saj smo še bolj nadzorovani, kontrolirani in svobodni kot so svoj čas povlekli Pankrti. Prepričan sem, da bodo velesile politike in kapitala dosegle svoje in v kratkem priprle, če ne že kar zaprle pipice pretoka idej in misli. Zahodni veljaki so bili neizmerno srečni in ponosni na Facebook, ki je pomagal sprožiti arabsko pomlad, ko pa sta upor in protest ušla iz rok in preplavila tudi njihov (zahodni) svet, so takoj začeli ukrepati podobno kot tirani na Kitajskem, v Iranu, Rusiji… Ne bom dolgočasil z assangi in snowdeni, me pa hudo preseneča, da toliko ljudi zaupa takšni korporaciji kot je Facebook. Še bolj me preseneča, da ga večinoma koristijo tudi tisti, ki javno in glasno zagovarjajo neodvisno in avtonomno delovanje. Ne zanikam njegovih pozitivnih plati, a me res muči naslednji paradoks našega časa, da v imenu svobode pristajamo na tiranijo nadzora in nepooblaščeno oblikovanje osebnih profilov. Ne morem postati del medmrežnih socialnih skupnosti – hm, ustvarjam in sporočam skozi svoj medij.
Punk rock mi predstavlja svobodo ustvarjanja, svobodo biti uspešen ali neuspešen, svobodo, da si to, kar si. (Patti Smith)
Enega meni zelo ljubih sloganov v drugi polovici 90. let sem našel na neki punk rock plošči, žal se imena benda ne spomnim več. Šel je takole: Punk rock is my life and don’t you forget it! Redno sem ga predvajal kot vmesni jingl v oddaji Garbage rock na Radiu Študent. Bil je moj moto, ki pa ga je večina narobe razumela. »Punk rock« mi ne pomeni zgolj zvrst rock muzike, ampak tudi način izražanja. Predstavlja mi svobodno polje ustvarjanja in izbire, delanja stvari kot si mislim in želim. Bolj kot njegova do-it-yourself (naredi sam) etika, ki se je preveč zapletla v ideološke meje, me pri njem navdušuje njegova politična nekorektnost. Da se ne dovoliš zapeljati uspehu in da ne popustiš pod težo neuspehov. Da nisi samo to, kar si, ampak da ves čas rasteš, da se ves čas boriš in upiraš. Razlogov za to je vedno na pretek. In tega se botra punka še kako dobro zaveda. Danes se rado pozablja, da je bil punk rock v svoji biti izrazito protinostalgično nastrojen. Ni pristajal na mite in šablone. Razbijal je dinozavre rocka, predvsem pa stereotipe in status quo. Prav na to zgodovinsko lekcijo prepogostokrat pozabimo in zato tako težko gremo naprej.
To je jezik, ki smo si ga izbrale. Jezik punka. (Katarina Samucevič, Pussy Riot)
V meni ždi rusofil. Osnovno šolo sem končal v ruski, pardon, sovjetski šoli v Moskvi, in velikokrat se v meni zbudi domotožje po drugi domovini, matjuški Rusiji. Redno spremljam ruski državni satelitski televizijski program RTR Planeta, na katerem ulovim stare sovjetske filme, aktualno televizijsko in filmsko produkcijo, dokumentarce, rusko estrado, poglede Rusije, filozofsko-debatne oddaje in se čudim nad ideološkim džumbusom. Putinova medijska soldateska meša in poveličuje zmage Rdeče armade nad naci-fašizmom in slavi ruske imperatorje, križa velikane sovjetske kinematografije in nedotakljivost ruske imperialne pravoslavne cerkve – vse tako rekoč v isti sapi. Je pa to Rusija! Ko jih tako gledam z zdrave distance in poslušam njihove dnevnike ter aktualno-politične oddaje, ne najdem bistvenih razlik s časi, ko sem še kot osnovnošolec ob devetih zvečer gledal njihov osrednji dnevnik Vremja (še danes mu tako pravijo). Dragi moji, hladna vojna še kar traja, četudi je berlinski zid že zdavnaj padel.
Punk je v Rusiji konkretno zaropotal šele sredi 80. let, ravno v času, ko sem se vrnil nazaj v domači kraj. Mladinske subkulture, sploh tiste, ki so smrdele po zahodu, so bile v sovjetskih časih strogo preganjane. Tako kot vsakršno boemstvo so bile označene za huliganizem. Je pa zgodovina Rusije (in Sovjetske zveze) prepojena s subverzivnimi, ekstremnimi, radikalnimi, anarhističnimi, revolucionarnimi gibanji – tako umetniškimi kot političnimi. Prav v takšnem kontekstu tudi dojemam Pussy Riot in njihovo ulično verzijo punka. Ni jim preostalo drugega, kot da so z enako silo, kot je (bila) teptana svoboda, surovo in neomajano udarile nazaj. Drugače ne bi bile tako močan medij, o katerem govori Jello Biafra. Predstavljajo tisto drugo Rusijo, ki je ne doživim(o) na RTR Planetu. Pussy Riot so lokalni primer globalnega upora proti vsesplošni tiraniji samooklicanih izbrancev in kapitalsko-političnih klik. Punce zahtevajo samo svobodo. Zoprno pa je, da so se poleg tako jarkih ljudi znašli »revolucionarni poslovneži«, ki iz upora in punka delajo biznis.
Mimogrede, oktobra bo v Kinu Šiška dokumentarec o Pussy Riot – Punkovska molitev.
