s Katjo Šulc
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Jubilejna, dvajseta glasbena izpoved, pripada Katji Šulc – pevki in moderatorki.
Katja Šulc je pevka, ki s šarmom, karizmo, kančkom igrivosti in sladostrastne izpovednosti več kot uspešno koketira tako z uglasbeno poezijo kot sodobnim šansonom in urbanim popom.
Študij petja je začela pod mentorstvom opernega solista Diega Barriosa Rossa, nadaljevala z jazzovsko vokalistko Ireno Vidic ter udejstvovanjem na jazzovskih delavnicah, leta 2005 pa je bila sprejeta na slovito newyoško glasbeno akademijo New School ter se vpisala v program za jazz in sodobno glasbo. Po prihodu v Slovenijo je zaplula tudi v šansonjerske vode – leta 2011 je tako zmagala na Festivalu slovenskega šansona.
Morda se vam je vtisnila v spomin, ko je pred petimi leti na prvencu Mila (Sanje, 2008) poezijo Mile Kačič mehko ovila v šansonske in jazzovske priredbe ter se pesnici poklonila z dobro sprejetim glasbenim hommageom. Morda vam je v ušesa zlezel njen odmevni single I Love You You Scream ali pa vas je presenetila z novim in dobro sprejetim albumom Twisted Delight (Celinka, 2013), na katerem se njena avtorska poetična besedila prepletajo z urbanimi beati izpod prstov DJ Piera in za katerega glasbeni kritik Gregor Bauman v Dnevniku zapiše, da vrača izgubljeno dostojanstvo ženskemu popu pri nas.
Dobra umetnina je narejena iz kombinacije poslušnosti in svobode. (Nadia Boulanger)
Nekoč sem bila na navdihujoči razstavi Metke Kraševec v Moderni galeriji, te besede Nadie Boulanger so me spomnile nanjo in na njene besede: »Najboljše nastane iz krize, ko nimaš ega, ali pa da takšno stanje, občutje umetno ustvariš tudi ko nisi v krizi. Moraš biti ponižen. Pustiti, da teče energija skozi tebe.«
Morda je imela Nadia Boulanger v mislih ubogljivost v smislu discipline in vaje, tudi to je nujno. Ampak poslušnost mi v tej misli nekako odzvanja kot ponižnost. Biti ponižen in pustiti, da steče skozi tebe. In biti svoboden, drzen, da lahko s tokom odplavaš po svoje, da ga izraziš po svoje.
Pisanje pesmi je zelo misteriozen proces. Občutek imaš, da ustvarjaš nekaj iz ničesar. To je nekaj, nad čemer v resnici nimam nadzora. (Tracy Champan)
To se nekako navezuje na prvo misel, saj je dobra pesem dobra umetnina. Tudi tu moraš pustiti, da steče skozi tebe. Ustvarja najbrž vsak malo po svoje, jaz lovim prave trenutke, navdihe, prava stanja in atmosfere, lovim, kar gre skozi mene in se potem igram, grem za tonom, besedo, zvokom in jih zlivam v beate. Ta proces ustvarjanja se mi ne zdi toliko misteriozen, ker je na nek način otipljiv, samo na drug način, s čuti. Res da se dostikrat zdi, da prihaja od zgoraj, skozi tebe, zato morda ta pridih mistike. Nad mističnim nimaš kontrole, lahko pa imaš lep dialog.
Ko pojem, mi lahko težave sedijo na ramenih, pa jih niti ne opazim. (Sarah Vaughan)
Sarah Vaughan je bila virtuozinja, morda se je zlahka preklopila v višave, ko je stopila na oder. So trenutki, ko je v tebi ali pa okoli tebe teža in komaj čakaš, da stopiš na oder, se zaviješ v glasbo in odplavaš. Oder je nek poseben, varen prostor, koncertiranje poseben doživljaj, če stečejo energije med tistimi na odru in poslušalci v prostoru. Petje samo po sebi človeka očisti, uglasi in spravi povzdignjeno stanje. Iz največje bolečine lahko nastanejo najlepše reči, tudi pri petju je tako, v takih trenukih si najbolj krhek, ranljiv, brez ega, iskren, odkrit, gol. Ni pa nujno, da zazveniš, glas je preobčutljiva, preveč kompleksna in prevseobsežna reč, da bi delovala na gumb. Na glasu se vse pozna.
Pesmi so preproste. … Vendar pa zato, ker so tako preproste, vse skupaj izgleda kot opazovanje ptic – o pticah moraš nekaj vedeti, drugače ne boš videl ničesar. Si samo ti in tvoj daljnogled in trapast izraz na obrazu. (Tom Waits)
Najlepše reči so preproste, pravijo. In najlepše pesmi zgrajene na treh akordih (smeh). Ampak videti to zenovsko preprostost, po kateri dišijo tudi ptice, je svojevrstno mojstrstvo, nekaterim bolj, drugim manj prirojeno. Nekateri imajo to preprosto v sebi in prosto pretakajo skozi svoje stvaritve, nekateri morajo do tega stanja priti in marsikaj videti, slišati, prebrati, doživeti, nekateri pa obtičijo z daljnogledom in trapastim izrazom na obrazu in ptic spoh ne vidijo.
Čutim, da mora biti svet bolj podoben sanjam, bolj metaforičen in poetičen, kot se nam zdi, tako neracionalen kot magija, če ga gledamo z znanstvenimi očmi. Ne bi me čudilo, če svet v resnici deluje kot poezija – poezija v najširšem smislu besede, v smislu sveta, napolnjenega z metaforami, rimami in ponavljajočimi se vzorci, oblikami, načrti. Svet ni logičen, svet je pesem. (David Byrne)
Svet bi lahko bil točno takšen, metaforičen, poetičen, sanjam podoben. Včasih na trenutke celo si v takšnem svetu in zdi se, da drugačnega sveta sploh ni. Ampak mehurček poči, ker je tista druga plat sveta pretemna in preblizu. Svet ni logičen, res. Mu pa poezija in občutek za poetično to nelogičnost pomagata preživeti.
