Riccardo Chailly, dirigent, Zbor dunajskega pevskega društva in solisti
Obiski znamenitih, da ne rečemo prestižnih orkestrskih in dirigentskih imen se pri nas v zadnjem času kar vrstijo in letošnji 61. Festival Ljubljana je malo pred svojim zaključkom (teden dni pred ponovnim obiskom Valerija Gergijeva) v Cankarjevem domu gostil izvrstni Gewandhausorchester iz nemškega Leipziga, ki je v dveh zaporednih večerih nastopil z dvema 9. simfonijama, Mahlerjevo in Beethovnovo. Izvedbi obeh monumentalnih skladb sta orkestru in dirigentu Riccardu Chaillyju nemara prikladno služili tudi kot “generalka” pred izvedbo istega programa nekaj dni pozneje v Salzburgu, sam pa sem prisluhil izvedbi Beethovnove simfonije.
Po nastanku in krstni izvedbi (1824) Beethovnove Devete ni bilo nič več tako, kot prej. Poleg tega, da je šlo za prvo velikopotezno simfonično delo znanega skladatelja, katerega partitura je vsebovala tudi zborovske in pevske parte, je zasedba orkestra, kot jo je predpisal Beethoven, absolutno pomenila največji orkester, ki ga je skladatelj uporabil za katerokoli svojo skladbo in je vključevala piccolo, kontrafagot in tri pozavne. Nenazadnje pa so nekateri skorajda virtuozni parti še posebej tedanje izvajalce nedvomno postavili pred velik izziv. In čeprav so bile prve kritike neprizanesljive in so simfonijo označile kot dvomljivo ekscentrično stvaritev starajočega se in oglušelega skladatelja, je danes skladba seveda univerzalno prepoznana in sprejeta ne samo kot ena najizjemnejših simfonij, pač pa tudi kot eno največjih (če ne celo največje) glasbenih del vseh časov.
V tem duhu je k simfoniji pristopil tudi orkester Gewandhaus; njihov način muziciranja je nek čisto drug svet, v katerem se prepletajo izjemen nivo muziciranja, precizna izigranost najzahtevnejših pasaž in zavidljiva interpretativna svežina (kombinacija, ki jo mnogi drugi orkestri zelo težko – ali pa sploh ne – dosežejo). Chailly ima fenomenalen dar fraziranja, na katerega se najbolj odziva vrhunska godalna sekcija (imena koncertnega mojstra koncertni list žal ni razkril) in niti sence dvoma ni, kako izjemna kombinacija se je znašla v paraleli Gewandhaus – Chailly, kateremu so prav pred kratkim pogodbo z orkestrom podaljšali do leta 2020; do tedaj se bodo družili že 15 let. Italijanski dirigent je glasbeni material spajal z bogastvom optimizma in vedrine, ki sta kar kipela iz vsake njegove kretnje, zato upam, da bomo imeli kdaj priložnost “izpod njegove taktirke” slišati tudi izvedbo kakšne “radostnejše” Beethovnove simfonije (3., 7.).
Po svoje je marsikaj obetala že postavitev orkestra, saj je Chailly trobente in pozavne postavil v nekakšno “samostojno” zasedbo skupaj s tolkali in timpani (ti so bili na približno enaki poziciji kot pri orkestru Philharmonia London). Že v razgibanem prvem stavku – posebej v njegovem fugato osrednjem delu – je zasijala omenjena preciznost, ki pa nikoli ni šla na škodo muzikalnosti glasbenega podajanja; le-to se je najbolj razbohotilo proti koncu stavka, kar je poskrbelo za toliko jasnejši kontrast z “nepričakovanim” scherzom drugega stavka; ta je na trenutke zazvenel prav razbrzdano veseljaško (izvrstni timpanist!), čeprav je Chailly tu svoje najsijajnejše trenutke še skrbno hranil za zadnji stavek. Zasanjani tretji stavek (z notoričnim solom 4. horna) je nemara postregel z najglobljim uvidom v idealno afirmacijo čudovite muzikalnosti orkestra, ki se je v slavnem sklepnem stavku potencirala do ekstatične eksplozije orkestralnih sil, vrhunsko pripravljenega amaterskega (sic!) dunajskega zbora in odličnega pevskega solo kvarteta (Luba Organášová, Gerhild Romberger, Roberto Saccà in René Pape); pacifistično-združevalni odmevi “evropske” Schillerjeve An die Freude, katere tokratna izvedba je povzročila prenekateri izbruh kurje polti, so dodobra napolnjeno (ne pa razprodano) Gallusovo dvorano popeljali v dolge in naposled stoječe ovacije.
Množico glasbenih biserov (Ennio Morricone, Kraljevi orkester Concertgebouw z Marissom Jansonsom, ponovno Gergijev z orkestrom gledališča Mariinski …) je Festival Ljubljana ob koncu letošnjega že napovedal tudi za festivalsko izdajo 2014, eden letošnjih diamantno žlahtnih koncertov pa je bila nedvomno pričujoča izvedba Beethovnove simfonije. Naj se orkester in dirigent k nam vrneta čimprej.
