v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution
Mitja Reichenberg
Skrito in prikrito, a ne dovolj
Drzna igra (Runner Runner, režija Brad Furman, glasba Christophe Beck, 2013)
Morda je svet dejansko postal deljen – en del je podvržen temu, kar so nekoč ljudje razumeli kot ‘stvarnost’, kot nekaj, kar lahko ima status ‘tukaj in sedaj’; in na drugi strani je njegov drugi del, imenujmo ga virtualna resničnost, svet onkraj tistega, kar bi se razumelo kot ‘tukaj in sedaj’.
Morda zveni to zapleteno, toda resnično dejstvo je, da je postal svet onkraj računalniškega zaslona bistveno bolj realen, kakor pa tisti na tej strani. Pobeg in odpotovanje v virtualnost ni več izmik iz realnosti, kakor so le-to definirali prvi pionirji računalniških igric, še posebej v prehodu iz 2D v 3D grafiko. Obljubljali so pustolovščino do tedaj še neznanega formata, a se je vse skupaj sprevrglo v nekaj bistveno bolj norega. Sprevrglo se je v svet, ki je pričel obstajati – še več: postal je svet, v katerega dejansko odpotuje vedno več ljudi, v katerem vedno več ljudi prebiva in postal je svet, v katerega vedno več ljudi verjame.
Tako tudi Richie (Justin Timberlake), več kot odličen študent matematike na Princetonu, ki preko interneta igra različne igre na srečo. Seveda izgubi ves svoj denar in opusti šolo. Poker je prav sedaj ena bolj popularnih iger, za katero pa stojijo tajkuni, lastniki internetnih igralnic in seveda – prevaranti; zato se Richie poda na Kostariko, da se sreča z Ivanom Blockom (Ben Affleck), lastnikom virtualnega casinoja, kamor se je za vedno izginil Richiev denar. Ivan ponudi Richieju bajno službo, bogastvo in uspeh, vse skupaj pa se hitro sprevrže v doumetje tega, kako prevare delujejo. Več kot vpadljiva femme fatale, brez katere ne gre, je Rebecca (Gemma Arterton), ki pa predstavlja dobro ravnotežje med svetovi denarja in ljubeznijo. Za dober vzgled, kako deluje ta ‘poslovni’ svet služijo brez dvoma veliki vodje, poslovneži in politiki, katerim je prav malo pomembno, da za svoj uspeh ubirajo zelo moralno vprašljive in mnogokrat nezakonite bližnjice. In če je njim uspelo, zakaj nebi še drugim?
Glasbena plat filma Drzna igra je po eni strani skoraj predvidljiva, po drugi pa dobro premišljen izdelek, pod katerega se podpisuje Christophe Beck (1972). Celotna partitura obsega kar 19 samostojnih točk, vendar so si pri bolj natančnem (pre)poslušanju nekatere precej podobne. Beck je filmski komponist v svetu avdio industrije že kar znano ime, saj smo njegovo glasbo lahko zasledili v filmih, med katerimi je komedija Ameriška pita 3 (American Wedding, Jesse Dylan, 2003), pa znameniti mačkon Garfield (Peter Hewitt, 2004), drama Sentinel (The Sentinel, Clark Johnson, 2006) in vsekakor akcijski Upokojeni, oboroženi, nevarni (Red, Robert Schwentke, 2010). Če pa bi želeli izpostaviti recimo kakšno njegovo glasbeno posebnosti, potem moramo opozoriti na animacijo Paperman (John Kahrs, 2012), ki v svojih sedmih minutah (!) pokaže na to, kako svet resnično deluje – preko papirja. Animacija je prejela leta 2013 zasluženega oskarja za najboljši animirani film.
Kakorkoli, Beck je skladatelj, ki zna pomisliti glasbeni svet skozi čas filma, v katerem se zgodba odvija. Morda res ni komponist velikega, klasičnega formata, vendar se vseeno spogleduje z daljšimi in zahtevnejšimi glasbenimi formami, za razliko od nekaterih glasbenikov mlajše generacije, ki so bolj kot ne osredotočeni na sliko in na nekajminutne glasbene intervencije. Beckova partitura ni zahtevna v izvajalskem smislu, ko pa ji natančno prisluhnemo lahko opazimo, da je narejena izredno skrbno in premišljeno – še posebej, kar se tiče izbire inštrumentov in zvočnih učinkov. Res je, da je velik del tega pravzaprav postprodukcijska magija, vendar brez dobre ideje tudi v postprodukciji ni mogoče narediti nemogočega.
Prvi glasbeni akcenti so namenjeni naslovni glasbi (Runner Runner) in predstavljajo dobro glasbeno-ritmično izhodišče, na katerem kasneje Beck razpostavi celotno partituro. Sledi pulzivna skladba Scared Money, v kateri se zrcali filmska podoba služenja in razmetavanja denarja. Le-ta sicer izgublja na svoji vrednosti glede na način, kako je pridobljen, a vendar – več, kot ga je, bolje je. Beck se ukvarja s hitrimi, drznimi ritmičnimi pasažami, ki dajejo na koncu koncev ritem filma – tudi če je želel režiser kako drugače. V tem primeru se glasbena plat povzpne na prvo črto in narekuje kar dober tempo. V naslednjem delu (Costa Rica) zaslutimo nekaj kot ‘etno’ preigravanje, vendar je tega znatno premalo, da bi Becku lahko priznali motivične elemente. Morda le priokus, kar pa je vendar samo delček spogledovanja. Sledi ostra, montažno in inštrumentalno močna The House Always Win, v kateri je popolnoma jasno, da je na koncu vedno hiša tista, ki zmaga – pa naj gre za še tako dobro matematiko ali drznost igralca. Tudi v Abduction se skladatelj spogleduje z osnovnim ritmom prvega nastavka, vendar mu doda oster zvok iz ozadja, preko katerega napne kitare in orkester sunkovitih sprememb. Nostalgična, celo melanholična je Like Father, Like Son, saj v filmu spregovorimo tudi o tem, da je igralništvo dejansko obsession, obsesija, življenjska nujnost in potreba, ki se prenaša celo med generacijami. Glasba nam poda bolj introspekcijo življenja, kakršno bi lahko bilo, vendar ga je igranje na srečo (nesrečo) spremenilo. Je pač tako.
Del Cronin prinaša glasbeno potešitev strastnih idej in velikih laži, toda njegova spevnost je pod dobro skritimi harmonijami, kakor bi šlo za skrite karte, od katerih prav nobena ni prava. Tudi Well Taken Care Of ne prinese prav velike glasbene tolažbe, saj se preko izjemno napete godalne linije neustavljivo bližamo pričakovanemu koncu – razkritju kart: kdo ima pravo kombinacijo? In tako All In prinaša skoraj glasbeno katarzo, v kateri se filmski tobogan intrig združi v en sam vrtinec in v eno samo potezo časa in prostora. Ostane samo še Escape from Costa Rica, ki je glasbena reminiscenca že slišane Kostarike, nato pa Ace in the Hole, s katero se Beck poslovi izza filmskega platna. Ne moremo z zagotovostjo trditi, da je to njegova izjemna partitura, lahko pa rečemo, da je dobro narejena obleka, ki se kot premišljen kroj lepo poda. Material je kvaliteten, vendar očitno drag – a čas bo pokazal, če je tudi vzdržljiv.Sledi del Agent Shavers, del, v katerem se pojavi glasbena plat zakona, druga stran čuvajev reda in pravice. Glasba je skoraj neizprosna, divja in neposredna. Kot FBI, jasno. V Client Relations spoznamo nekoliko manj zanimivega Becka, ki pa se naslanja na že preizkušen in preigran material do sedaj. Tudi Fisticuffs ne prinaša prav veliko novega, se pa
Naj za konec poslušanja filma Drzna igra izpostavimo še misel iz filmskega dialoga, katera je morda najbolj natančna glede na vsebino in sporočilo filma ter glede na čas, v katerem prihaja na velika platna. Pravi takole: .. dandanes gre le za to, da si čim prej bogat – ne glede na to, kako to postaneš. Novo podjetniško vodilo je, da tekmecu prerežeš vrat. V nekaterih krogih to velja celo za zdravo in občudovanja vredno.
