Ivan Repušić, dirigent in Emmanuel Pahud, flavta
Koncertno sezono 2013/14 je Slovenska filharmonija (SF) začela obetavno, z zvezdniškim solistom, ki smo ga v Ljubljani čakali več kot eno leto; bil je namreč napovedan že v lanskem abonmaju, vendar so ga obveznosti zadržale v matičnem orkestru. Zanimivo je morda, da je orkester ob otvoritvi abonmaja kljub dirigentski menjavi v SF vodil gostujoči hrvaški dirigent Ivan Repušić (nova šefinja dirigentka Orkestra SF Keri-Lynn Wilson bo v celotni sezoni in obeh abonmajih oddirigirala zgolj dva koncerta – toliko kot bivši šef dirigent Emmanuel Villaume).
Štirideseto obletnico smrti našega znamenitega skladatelja Lucijana Marije Škerjanca je SF obeležila z izvedbo njegove Slavnostne uverture, skladbe, ki sploh ni tako bombastična in/ali fanfarična, kot bi ob njenem naslovu morda pričakovali; njena izrazna moč je v bolj umirjeni obdelavi svečanih podtonov, ki jih nosi. Po počasnem uvodu je z nekoliko filmskoglasbeno obarvano kompozicijsko paleto skladbe slišno spočiti orkester zazvenel sveže in prijetno, še posebej v maestoznem Škerjančevem pojavu motiva iz ljudske pesmi Kje so tiste stezice.
Prej omenjeni solist je bil seveda nihče drug kot znameniti švicarsko-francoski flavtist Emmanuel Pahud, od svojega 22. leta prvi flavtist Berlinskih filharmonikov (kjer seveda igra tudi naš izvrstni hornist Andrej Žust, ki se je tokratnega koncerta udeležil kot poslušalec). Za ljubljanski nastop si je Pahud izbral eno najbolj priljubljenih stalnic flavtističnega repertoarja, Ibertov Koncert za flavto in orkester, op. 37, ki ga flavtist tudi sam rad in pogosto izvaja. Pahud je brez dvoma izjemen umetnik, kar je brez takta izjeme pokazal tudi v Ljubljani; njegov ton je nezmotljiv in nezgrešljiv, toplino, s katerim se ponaša, pa nevajeno uho kaj hitro pripiše v celoti lesenemu instrumentu. Kako glasbenik doseže neizmerno lahkotnost igranja, kot jo je prikazal v prvem in zadnjem stavku, mi ostaja neznan fenomen. V počasnem stavku je bil orkester občasno preglasen, težave so se pojavljale pri tempiranju pihalnih vstopov, spremljava pa je bila za kanec preveč brezdušna. Bolje je uspela realizacija dinamičnega valovanja v zadnjem stavku in toplina solov violine in violončela. Na koncu je sledilo iskreno navdušenje publike, ki je Pahuda na oder priklicala še za Debussyjevo Syrinx; v vseh pogledih virtuozni flavtist jo je zaključil s tako izjemno izvedenim decrescendom v nič, da se je skladba pravzaprav iztekla v sam “zven” popolnoma tihe Gallusove dvorane.
Ko je ob zaključku študija na leningrajskem konzervatoriju napisal svojo Prvo simfonijo v f-molu, op. 10, je bil Šostakovič star zgolj 19 let. Če pomislimo npr. na Mozarta ali Schuberta, morda nič posebnega, je pa le malo skladateljev s svojo prvo simfonijo poželo tako silen uspeh. Šostakovičeva še danes velja za eno njegovih najboljših del in tudi na tokratnem koncertu smo lahko slišali, zakaj. Glasbeni material prvega stavka je uvodoma nekoliko fragmentiran in epizodičen, a po solih flavte in klarineta so v koračniškem motivu kmalu (po Škerjancu že drugič) zazveneli filmični motivi, kar pa pri skladatelju, ki je pozneje napisal še glasbo za skoraj 40 filmov, ni nikakršno presenečenje. Drugi stavek je postregel predvsem z izstopajočo tolkalno sekcijo (ponovno se ji je pridružila Barbara Kresnik) in pomembnim klavirskim partom; to je nemara del skladbe, ki najizraziteje nosi modernejši kompozicijski naboj prve polovice 20. stoletja. V tretjem – počasnem stavku sem pogrešal več širine, vsekakor pa sta se izkazala oboist Matej Šarc in trobentar Franci Kosem. Zadnji stavek so zaznamovali dobro izdelani dinamični kontrasti, ravno prav dramatična izvedba in solo vedno zanesljivega timpanista Darka Gorenca. Dirigent Repušić se filharmonikom prileže; sodelovanje z orkestrom je zanesljivo, le taktiranje občasno preostro in pretogo, nekaj več sugestivnosti in dinamične kontrole nikakor ne bi škodilo.
