Willie Nelson je letos dopolnil osemdeset let. Nekoliko zapoznelo smo vzeli v roke njegovo zdaj pravzaprav že predprejšnjo ploščo, ki pa je vredna, da o njej zapišemo vsaj nekaj vrstic. Nelsonovi so že dolgo družinsko glasbeno podjetje, zadnja leta poleg dolgoletne stalnice, Williejeve sestre Bobbie, še sinova Lukas in Micah. Zlasti Lukas je postal kitarist, o katerem se bo še govorilo, po slogu igranja se vidi, da je precej poslušal Stevieja Raya Vaughana, a tudi na akustiko zna zelo prepričljivo zaigrati. Njegova barva glasu je na las podobna očetovemu, pa je zato kdaj pa kdaj prav srhljivo slišati, kako pojeta oba Nelsona skupaj, dve generaciji, dva odlična kitarista. Plošča Heroes je pravzaprav plošča očeta in sina, čeravno gostujejo še nekateri drugi glasbeniki, točneje (zdaj hudo bolni) Ray Price, starosta country glasbe, pa Merle Haggard, Kris Kristofferson, Jamey Johnson, Sheryl Crow, ki ima letos tudi novo ploščo, ter Billy Joe Shaver in Snoop Doggy Dogg. Večinska teksaška zasedba herojev torej, ki na zelo tihi in subtilni plošči, primerljivi z albumoma Spirit in Teatro (gre za bržčas Nelsonova vrhunca v devetdesetih, ko si je počasi že opomogel po epizodi z davkarijo), raziskuje Nelsonovo preteklost in sedanjost, vse od nekaterih pesmi, ki jih je prej že izvajal, denimo uvodne A Horse Called Music v duetu s Haggardom, do pretanjenega izbora skladb, ki sovpadajo z bližajočo se obletnico in dajo misliti, zlasti My Window Faces The South in predelava skladbe Pearl Jam Just Breathe, ki je vrhunec albuma, nekakšen Nelsonov Hurt, kratkomalo ena njegovih najboljših izvedb zadnjega desetletja. S skladbo Eddieja Veddra iz leta 2009 je Nelson potrdil, da še ni rekel zadnje besede, čeravno se zaveda, da bo sveča nekoč ugasnila. Duet s sinom Lukasom ontološko srhljivost pesmi še nekako dodatno podpre in čeravno je Willie Nelson na fotografijah dobrovoljno razpoložen, zadnja fotografija v knjižici, priloženi plošči, ko je Nelson s hrbtom obrnjen proti kameri, kontemplativno zazrt v obzorje, komplementira video Just Breathe, očeta in sina na poti, v hotelskih sobah in tako naprej, nekako tako pač, kot se zadnjih petdeset let dogaja z Williejem. Zanimiva je tudi izvedba Waitsove Come On Up To The House z njegove plošče Mule Variations (1999) – Nelson skladbo s pomočjo Sheryl Crow in sina Lukasa iz pekla vrne v Teksas.
Po plošči Heroes je Nelson izdal zbirko standardov Let’s Face The Music And Dance, oktobra letos pa pričakujemo še zbirko duetov s countryjevskimi pevkami, od Norah Jones do Dolly Parton. Naslov To All The Girls (po uspešnici iz 1984) je dovolj pomenljiv, da je lahko tudi zabaven. Dve plošči letno sta za osemdesetletnega Nelsona še vedno mala malica, kot tudi skoraj neprenehno koncertiranje. Sicer pa si je že pred desetletji napisal manifest: on the road again, can’t wait to be on the road again …
