Kubanska glasba je prvič doživela popularizacijo že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja in to predvsem zaradi Hollywooda, ki je skomercializiral ritme, kot so rumba, danzon in kasneje son. Da se je v zadnjem desetletju ta glasba ponovno obudila, je pa kriv Ry Cooder, ki je za film Wima Wendersa skupaj nabral peščico starih kubanskih glasbenikov in jih ponovno spravil v pogon. Dokumentarni film iz leta 1999, ki je doživel neznanski uspeh, nosi nam že dobro znano ime Buena Vista Social Club, le-ta pa je tudi krivec za nenadno porast zanimanja za kubansko muziko, plese in deželo nasploh tudi pri nas.
Od takrat smo v Ljubljani gostili številne formacije kubanskih zasedb; nekaj jih je bilo znanih iz filma, druge so nastale v okviru drugih podobnih projektov. Že leta 2001 je v Gallusovi dvorani nastopila Omara Portuondo, tri leta kasneje ji je sledil Ibrahim Ferrer, nato spet leta 2007 v Križankah Omara in leto kasneje zasedba Live from Buena Vista – The Havana Lounge, ki sicer nosi precej podobno ime, a jo sestavljajo povsem drugi člani kot v filmu Buena Vista Social Club.
Tako smo letos pravzaprav prvič videli zasedbo, ki izhaja iz originalnega projekta Buena Vista Social Club. Temu imenu je sedaj še dodana besedica Orquesta, saj je v trinajstčlanski zasedbi le še peščica starih mačkov; trobentač Guajiro Mirabal, kitarist Manuel Galbán, pozavnist Jesus “Aguaje” Ramos in najmlajši – Barbarito Torres, virtuoz na avtohtonem kubanskem strunskem inštrumentu po imenu laud. Druge muzičarje, ki so bili že v času filma precej v letih, je na našo žalost že povozil čas; komponist in kitarist Compayo Segundo in pianist Ruben Gonzales sta preminula leta 2003, prvi v 95., drugi pa v 84. letu starosti, Ibrahim Ferrer pa pri oseminsedemdesetih letih leta 2005. Tako Compaya kot Ibrahima je zasedba počastila s skladbama Chan Chan in Silencio.
Stare mačke so na koncertu v Križankah tako nadomestili mlajši nadebudneži, kot je pianist Rolando Luna, vokalist Carlos Calunga in drugi, pri čemer dejanska sestava zasedbe ostaja neznanka, saj je ni mogoče najti nikjer na internetu, odrska predstavitev številnih muzičarjev pa je bila pretežno nerazumljiva.
Zasedba je koncert začela s peščico nam manj znanih kubanskih popevk in sprva morda še delovala nekoliko enolično zaradi med seboj ritmično in energijsko precej podobnih pesmi popovskega značaja. Nato so postopno začeli dodajati skladbe z albuma Buena vista social club, pri čemer se je dozdevalo, da tudi zasedba začela dihati v skupnem ritmu. Nekje v sredi koncerta je zasedba prepustila prostor klasično obarvanemu virtuoznemu solo nastopu pianista in basista, ki ga je množica hrupno preglasila, ko se je ob odru pojavila Omara Portuondo. Četudi ima slavna vokalistka že osemdeset let in je vidno oslabljena, je s svojo karizmo in iskrenim nastopom prekosila mlajše vokaliste in bliskovito dvignila energijo koncerta.
Vodja zasedbe Jesus Ramos je dal solistični prostor vsakemu od muzičarjev, pri čemer se je pokazala bistvena razlika med mladimi in ambicioznimi virtuozi in starimi glasbeniki, ki so delovali bistveno bolj ležerno in karizmatično. Poleg štirih starih mačkov se je izkazal tudi Papi Oviedo, legenda tradicionalnega kubanskega inštrumenta tres.
Zasedba je v drugi polovici koncerta nizala znane skladbe z albuma, kot so El quarto de tula, El carretero in jim dodala tudi Quizás, quizás, quizás. Izgledalo je, da bo Omara prisotna le na treh ali štirih skladbah, a je energično sodelovala v maratonu zadnjih nekaj skladb. Orquesta Buena Vista social club so tako, kljub začetni neprepričljivosti, in morda predvsem zahvaljujoč Omari Portuondo in drugim starim muzičarjem, povsem navdušili in si zasluženo pridelali tudi bis.
