Mitja Reichenberg
Duh lady D. se vrača
Diana (Diana, režija Oliver Hirschbiegel, glasba Keefus (Green) Ciancia in David Holmes, 2013)
Včasih je zelo daleč od legende do mita, vendar – tam, kjer je volja, je očitno vse možno. Mitologija se rojeva skupaj s tistim, kar želijo ljudje verjeti, verjamejo pa tisto, kar jim mediji pripovedujejo. To je izrekel že slavni državljan Kane v istoimenskem filmu (Orson Welles, 1941), ko ga je žena povprašala o javnem mnenju in zagotovo se do danes na tem področju ni prav nič spremenilo, razen tega, da se je oblikovanje in ustvarjanje resničnosti sveta preko različnih medijev samo še poglobilo: vendar tako čipkasto natančno, da več ne ločimo enega in drugega sveta – sveta ustvarjenih resnic in sveta lastnih misli, izkušenj in razuma. In tako je film o mitološkem bitju samo še dodatno potrjevanje medijske možnosti kreiranja sveta.
Diana Spencer, dejansko lady D., kakor so jo ljubkovalno imenovali, je vsekakor postala legenda in mitološka nimfa – delno še preden je tragično preminula v avtomobilski nesreči, predvsem pa takoj za tem. Njena ljubezenska zgodba je pot od vsakdanjega dekleta do princese, od službe do poroke s princem (Charlesom); je zgodba pepelke in trnjulčice, zgodba mnogih deklet, ki so ujete v pravljični svet vitezov, gradov, zmajev in ljubezni za vse večne čase. Ta film samo potrjuje vse povedano – z vsemi atributi, ki so mu na razpolago. Vključno z glasbo, seveda.
Tokratna Diana (Naomi Wats) je tudi zvočno in glasbeno ustvarjena tako, da ji preprosto moramo verjeti. Skladatelja Keefus Ciancia in David Holmes nas nenehno glasbeno prepričujeta, da je nekaj posebnega, s širokim zamahom hollywoodskega orkestra pa pripovedujeta zgodbo o začarani kraljični, ki se nekega dne prebudi. Vendar ne zato, da bi bila odčarana, kakor bi pravljici pripadalo, temveč zato, ker je ljubezen tista, ki jo najbolj išče, želi, potrebuje in – nima. Občudovana od milijonov, vendar globoko osamljena, neutrudno dobra in skrivnostna. Skok čez kraljevski plot, ki ji uspe z dr. Hasnatom Khanom (Neveen Andreas) je v glasbeno-filmskem žargonu pospremljen s kar nekaj različnimi motivi. Seveda je na začetku tipičen melodramatski element, srečanje s pogledom, besedo in dovtipi, ki pa melodično preraste v majhno glasbeno izkušnjo, s katero Ciancia in Holmes pleteta svojo glasbeno mrežo dalje. Niti paparazzi ne dobijo tako silovitega glasbenega poudarka, da bi v njihovem sitnem nadlegovanju zaznali odsotnost zvočnih elementov Diane in Hasnata. Da niti ne govorimo o epizodni vlogi Dodija Al-Fayeda (Cas Anvar), ki pa, kakor vemo, dokonča celotno legendo. Če smo uvodoma rekli, da je glasba predvidljiva, potem lahko rečemo, da je prav tako predvidljiva prav zaradi tega, ker je zgodba predvidljiva. In ker govori tako filmska podoba kakor glasbena plat o isti zadevi, o isti pravljici, o isti težavi. Tudi Dianina glavna melodična tema, imenovana Eternal Flame, se razprostre dejansko v fragmentih preko celotnega filma, kakor bi razprostrli velik plašč, pod katerega se skrije gorje, laži, prevare in samota.
Morda se še kdo spomni filma, ki je oral pot zgodbe te legende, njegov naslov je bila Diana: resnična zgodba (Diana: Her True Story, Kevin Connor, 1993), v katerem je princeso upodobila Serena Scott Thomas, glasbo pa je napisal Ken Thorne. Gre sicer za televizijski film, ki ni imel velikega občinstva zatemnjenih kinodvoran, a je imel to nesrečo, da je nastal štiri leta preden se je Diana tragično ponesrečila. Do sem vse lepo in prav – toda že leta 2007 je nastal televizijski film Morilec princese Diane (The Murder of Princess Diana, John Strickland), Diano je igrala Nathalie Brocker, z glasbo pa je film dopolnila Nina Humphreys; ob njem pa še istega leta Diana: zadnji dnevi princese (Diana: Last Days of a Princess, Richard Dale), v katerem je Diano igrala Genevieve O’Relly, glasbo pa je napisal Larry Hall. Oba filma sta skovala velikanske dobičke, ker sta bila ob pravem času na pravem mestu in merila v pravega človeka z imenom Dodi Al-Fayed. Ne Diana. Njo se je varovalo za mit.
In ko poslušamo tokrat, kaj sta ponudila Ciancia in Holmes, kar ne moremo verjeti: lahko bi rekli, da je nastala prava kombinacija vseh glasbenih emocij, ki smo jih v zadnjih dvajsetih letih na temo Diane že slišali. Če rečemo, da je leta 1993 Thorne naredil partituro, kjer je Diani ponudil svežo glasbo, polno njene mladosti in dopadljivosti, potem je prav ta njen duh po točno dvajsetih letih postal v glasbi Ciancia-Holmes duu skoraj karikatura, saj ne sodi v objekt, kateremu se pripisujejo že skoraj mitične poteze. Kasnejša televizijska filma iz leta 2007 pa zgodbo vsekakor obrneta naokrog: sedaj je Diana velika žrtev prevar, sumničenj in grdobij, posebno zato, ker je Al-Fayed nekako ‘drugačen’ od tega, kar bi morala princesa imeti ob sebi. Res je, da gre za ljubezen, toda ljubezen na britanskem dvoru ni vedno ljubezen, ki si jo človek želi. Mati kraljica, veliko žezlo velike Britanije, je neizprosna, saj le tako lahko vlada. Sreča je namenjena drugim, bi rekli – tako sta glasbo izpisala Nina Humphrey in skoraj hkrati Larry Hall. Lahko bi jo označili za melodramatično, mestoma celo pretirano beethovnovsko, toda ponovno: duo Ciancia-Holmes je povzel tudi to noto in jo prestavil v svojo partituro zadnjega Dianinega epa. Ob tem pa se Ciancia-Holmes z njo spogledujeta prav v trenutkih princesine ljubezenske avanture in si izposojata malodane morriconejevsko orkestracijo, s katero prikličemo takoj na plano vse dobre duhove.
Njun ‘večni plamen’, torej karizmatični glasbeni fil rouge, ni nič drugega kot nadaljevalna lamentacija nad plamenčkom, ki ga je leta 1997 na Dianinem pogrebu zanetil Elton John, ko je prepesnil (le kako ni imel poguma napisati kaj novega) svojo Goodbye Norma Jean, prastaro jokavščino za Marilyn Monroe iz leta 1973, v tedanjo/sedanjo pop-limonado Candle in the Wind. Ob tem pa si ne moremo pomagati, da bi ob Eternal Flame ne pomislili na plamenček Eltonove sveče, s tem pa pravzaprav na originalno balado iz leta 1989, ki so jo na svoj album Everything odtisnile članice ameriške skupine The Bangels (znane predvsem po pesmih Walk Like an Egyptian, Manic Monday pa Hazy Shade of Winter). Kdo je kopiral od koga?
No, kakorkoli – posrečena je tudi uporaba glasbenega songa Salvation, ki ga izvaja Gabrielle Aplin in na katerega klavirsko igro sta se ponovno naslonila Ciancia&Holmes. In ga preigravata kot moto filma. Res je, da je uporabljen največkrat kot teaser za film Diana, ampak morda pa je prav to toliko slabše za samo filmsko glasbo, ki v duetu Ciancia-Holmes ne najde pravega odgovora na to, kaj sploh glasba v tem filmu želi. Kaj je njena vloga?
Morda pa bi bila Diana že sama dovolj, prav tako, kakor je bila dovolj, da je ustvarila tako dramatične pogoje, zaradi katerih je njeno ime sinonim za mnoge pravljične junakinje, hkrati pa mitološki duh, ki se (še vedno) plazi po britanskem dvoru.
