Volcano Choir je ena od skupin zdaj že dobro poznanega Justina Vernona iz skupine Bon Iver, na katero nam ob poslušanju njegovega neverjetnega vokala na albumu Repave pogosto uidejo misli. Podobnosti med skupinama niso zanemarljive. Skrajno površno bi lahko celo rekli, da gre za Bon Iver v manjši zasedbi. Poleg Vernonovega vokala, ki sega od krhkega in izrazito čustvenega falseta do globokega tenorja, je tu še na trenutke eksperimentalna kompozicija ter subtilne podrobnosti, ki jih odkrivamo ob vnovičnih poslušanjih.
Glasba Volcano Choir je bila na prvencu Unmap (Jagjaguwar, 2009) nekaj popolnoma drugega in sicer zato, ker je idejni vodja Vernon skupino uporabljal v drug namen. Služila je za izvajanje manj dostopnih eksperimentalnih ter ambientalnih kompozicij. Nekaj od tega je ostalo na letošnjem Repave, na katerem so pesmi bolj strukturirane in premišljene ter zvenijo kot posledica večletnega razvijanja skupine. Najverjetneje gre za posledico osebne rasti Justina Vernona, ki je v štirih letih pavziranja doživel velik uspeh s skupino Bon Iver.
Za razliko od Bon Iver, katerih vzdušje in lirične teme se večinoma vrtijo okoli spominov ter tragičnih aspektov minljivosti, so Volcano Choir odločnejši, samozavestnejši in usmerjeni v prihodnost. Vseeno pa premorejo introvertirane ter zasanjane komade, opremljene z Vernonovimi značilno zakodiranimi besedili, za katere se pogosto zdi, da jih le sam razume in so posledično osebne na nov, inventiven način. Vanje vključi izmišljene kraje, besedne igre in verze, za katere lahko le ugibamo, da so rezultat raznih spominov ter internih šal. Daje nam občutek, da Vernon pesmi piše le zase in pri tem ne pazi na njihovo vsesplošno razumljivost, kar niti približno ni slaba stvar, saj nam posreduje neko splošno vzdušje ter nekaj namigov, iz katerih si nato sami lahko zgradimo zgodbo.
Repave se nam počasi predstavi skozi nežne zvoke akustičnih kitar ter klaviatur v pesmi Tiderays, ki se počasi razvije v skorajda himno. Ko dodobra spoznamo tudi ostale komade, že zaslutimo, da bo vračanje k temu albumu kot obisk starega prijatelja po dolgem času. Glasba na trenutke zveni tako spontano in resnično, da izstopi iz okvira in mestoma zveni večno, naravno, kot pesem valov na naslovnici, ki bobnijo kot oddaljene činele v Keel in Almanac. Kljub temu pa nikoli ne izgubi svoje precizne produkcije, ki poskrbi za odličen zvok albuma in uravnovešenost ter jasnost vseh njegovih elementov. Zgodbe, ki jih namenoma pomanjkljivo slikajo besedila, so resnične in življenjske. Vernonova iskrenost je najverjetneje razlog, da se na njegovo glasbo z lahkoto in celo neogibno navežemo. Pesmi skupaj tvorijo odločno vzdušje celotnega albuma, čeprav delujejo kot samostojne zgodbe in med seboj niso tako povezane kot na zame popolnem in kohezivnejšem Bon Iver, Bon Iver (Jagjaguwar, 2011).
Plošča nas ponese v nekakšno gozdnato pokrajino, kjer nas preseneti prvi sneg in nas opijanijo barve zelenih smrečjih vrhov. Za tem se zastrmimo v besno morje, ki globoko pod nami samo zase treska ob hladne in ostre obalne skale. Toda, ko se zavemo, da smo za te kraje premalo oblečeni, nas pogreje s prepričljivimi zgodbami in nežnimi melodijami ter nam pomaga preživeti naslednjih nekaj deževnih dni. Na žalost vseeno pade pod gromozansko senco Vernonovih uspehov s skupino Bon Iver.
