Besedno zvezo “washed out”, s katero se podpisuje ameriški glasbenik Ernest Greene, bi v slovenščino najbolje prevedli “spran” in označuje utrujenost, najpogosteje po uporabi alkohola ali rekreativnih drog. Ni naključje, da Greeneovo glasbo najbolje opišemo kot povraten trip in da v tovrstnem utujenem in sprijaznjenem stanju tudi najbolje deluje.
Washed Out je prvič padel pod glasbeni radar internetne indie biblije Pitchfork z EP-jem Life of Leisure (Mexican Summer, 2009), na katerem je predstavil svoj značilen zvok in kmalu pridobil dovolj veliko bazo oboževalcev, da je bil njegov prvenec Within and Without (Sub Pop, 2011) eden najtežje pričakovanih albumov leta 2011. Na njem je svoj zvok, ki mu je poprej služil za opis brezdelja in občutka svobode, uporabil za opevanje telesne in psihične intimnosti v ljubezenskem odnosu. K temu je primešal še nekaj zraven spadajoče tragičnosti in neizbežne osamljenosti posameznika.
Žanrsko gledano je Washed Out pred štirimi leti s pesmijo Feel It All Around dejansko ustvaril zvok, sedaj definiran kot chillwave, za katerega je značilna intenzivna uporaba efektov, sintetizatorjev in računalniško popačenih vokalov, zaradi česar pogosto asociira na retro-glasbo 1980 let, ki ji je nedvomno veliko dolžan. Chillwave se počasi razvija in Greene mu ostaja morda še najbolj zvest s svojo nišo vsem dostopnega eskapizma, najbolje manifestiranega prav na Paracosm.
Če je EP Life of Leisure opeval brezdelje, prvenec pa nežnost in intimo, potem letošnji Paracosm opeva brezskrbnost. Na njem Greene preplete preproste in lahko zapomljive melodije z nežnimi beati ter ustvari počasne, sproščujoče komade, ob katerih že po prvem poslušanju veselo zamrmramo. Skozi odmevajoče sinte ter vokale se vsako toliko zasliši zvoke narave ali oddaljenega pogovora, ki skupaj s čudovitimi in na trenutke celo preveč preprostimi besedili pripomorejo k sanjavemu ambientu plošče, ob kateri je težko obdržati odprte oči. Glasba skorajda seva oziroma žari iz zvočnikov in ustvari nadzemeljski občutek breztežnosti in lebdenja. Naslovi pesmi kot sta Weightless ter It All Feels Right pa sovpadajo z nežnim in brezskrbnim vzdušjem albuma, na katerem vlada večna pomlad.
Paracosm ne sme biti razumljen kot preveč preprost ali pust, kar bi bila posledica Greeneove brezidejnosti. Kohezija glasbenih elementov, ki se izgubijo med vsemi z reverbom bogatimi sinti, tvori mehko in nežno celoto ter s tem ustvarja iluzijo ohranjanja stvari na osnovni, minimalistični ravni. S prekomernim kopičenjem ali neenakomernostjo elementov bi okrnil sproščujoče vzdušje plošče, ki je nedvomno njen največji adut.
Paracosm je idealen naslov za dotično ploščo, saj po definiciji pomeni podroben fantazijski svet, in album ni nič drugega kot to. Celovit in s skritimi podrobnostmi začinjen svet zase, v katerega se lahko skrijemo in si v kateremkoli letnem času pričaramo neskončen poleten dan.
