Od leta 2011, ko je nastala skupina Palms, je bil njen prvenec težko pričakovani album na metalski glasbeni sceni in sicer zaradi zasedbe. Gre namreč za skupino treh članov nekdanje zelo vplivne post-metal skupine Isis in pevca skupine Deftones China Morena. Skupini ne izvirata iz sorodnih žanrskih voda in sprva si je bilo težko zamisliti, kako bo ta združitev zvenela, a uspelo jim je najti srednjo pot, ki bo vsekakor ustrezala ljubiteljem obeh skupin in navdušila tudi nove poslušalce.
Že v prvi pesmi Future Warrior je očitna združitev bolj ambientalnih elementov omenjenih skupin. Tako v tej pesmi kot na celem albumu prevladujejo rifi, ki zvenijo kot nekaj, kar bi lahko srečali v mirnejših delih komadov Isis, a ki so hkrati nekako omehčani in odmevajo v stilu Deftones. Chino Moreno, ki je priznal, da je od nekdaj občudoval zvok Isis in ustvarjeno vzdušje, ohranja svoj prodoren vokal in z njim doprinaša k novonastalem, večinoma zasanjanem vzdušju.
Kljub temu, da je razpotegnjenost pesmi pogosto prisotna pri tovrstnih žanrih, se v primeru Palms na trenutke zdi, da so bili nekateri deli napisani na hitro, in celo, da v sam proces miksanja ni bilo vloženega toliko truda kot sicer. Protiargument tej predpostavki je lahko dejstvo, da sta zvok ter struktura pesmi na albumu daleč od tega, s čimer so člani doslej imeli opravka. Palms so projekt izkoristili kot priložnost za zvočno eksperimentiranje in raziskovanje do sedaj neraziskanih soničnih teritorijev, na katerih se preseneljivo dobro znajdejo. Komadi so si med seboj dokaj podobni, vendar ne na pust način, ki bi kazal na pomanjkanje idej, temveč na način, pri katerem lahko govorimo o novonajdenem slogu in zvoku, s katerim skupina operira. Prav to je daleč največja težava pri tako imenovanih »superskupinah«, t.j. skupinah, združenih iz prej uspešnih in že uveljavljenih glasbenikov, pri katerih se zgodi, da zaradi slabše skupinske dinamike ne pridejo do edinstvenega zvoka, ki ga poslušalci pričakujejo in jih zato prepogosto bolj kot ne pustijo razočarane.
Palms navdušijo z inovativno eksperimentalnostjo in presenetijo s čudovito umirjenostjo albuma, ki smo si ga mnogi predstavljali agresivnejšega. Ko pridemo do zadnjega, morda še najbolj zasanjanega komada na albumu, Antarctic Handshake, vidimo, da je tako kot vsi ostali okrašen z Morenovimi besedili, ki vedno pustijo prosto pot domišljiji. Na tej točki smo že docela seznanjeni s slogom skupine, ki se mu popolnoma prepustimo. Znajdemo se v stanju zena, na robu pečine ob morju, od koder mirno opazujemo kaos srditega tropskega viharja, ki divja okoli nas. Gre za popolno sprijaznjenost z usodo in življenjem nasploh. Komad si predvajamo parkrat zapored dokler ne dojamemo, da je celotna plošča ta isti kraj, ki ga znova in znova raziskujemo. Ko dodobra spoznamo ploščo, deluje kot celota, kar so Isis za razliko od Deftones vedno premogli.
Medtem, ko obsesivno raziskujemo svoj nov »happy place«, nam ne ostane drugega kot da tiho upamo, da to ni zadnje, kar slišimo od Palms in njihovega edinstvenega spoja shoegazea in post-metala.
