“Težko je opisati ta koncert z besedami, zato bom dejal le nekaj, česar nisem še nikdar v nobeni svoji oceni in tudi nikoli več ne bom: to je bila najboljša predstava, kar sem jih kdajkoli videl.”
Omenjene besede je zapisal neki kritik z Nove Zelandije po ogledu koncerta Leonarda Cohena na začetku leta 2009. Slabega pol leta prej je tudi meni uspelo ujeti njegov nastop v Pragi in zgornje vrstice gladko podpišem. Videl sem že kar nekaj koncertov svetovno znanih izvajalcev, ki sodijo v vrh glasbenega dogajanja (kakor seveda tudi takšnih manj znanih, ki po kvaliteti nič ne zaostajajo), vendar takšne magije, kot jo je uspelo ustvariti temu takrat 74-letnemu gospodu, ni uspelo ustvariti še nikomur. V polni hokejski dvorani se mu je v treh urah uspelo dotakniti vsakogar in ustvariti občutek, da se družiš z najboljšimi prijatelji v najbolj intimnem mogočem vzdušju. Po treh dodatkih pa je poln navdušenja in elana odplesal z odra kot mladenič v svojih dvajsetih. Eden tistih vtisov, ki jih ohraniš do konca življenja.
Zato sem se odpravil z mešanico navdušenega pričakovanja in skepse preverit, ali mu bo čarovnijo uspelo ponoviti, v zagrebško Areno. To je velika dvorana, ki baje sprejme do 15.000 ljudi, ta večer pa je bila polna. Nekaj praznega prostora je bilo le na najbolj oddaljenih galerijah. Za sredino julija res velik dosežek za izvajalca, ki ga na lestvicah aktualnih uspešnic ne boste našli.
Cohen je z bendom stopil na oder 20 minut čez 20. uro in začel z Dance Me to The End Of Love. Odziv publike je bil huronski. Izvajanje je začela spremljati s ploskanjem v ritmu in zgodil se je paradoks. Kadar je odziv publike že na začetku tako dober, smo ponavadi priča izjemnemu spektaklu, saj takšna reakcija ponese vsakega izvajalca. Zagrebška publika je že tradicionalno izjemno topla, zato sem vedno raje šel na koncert tja kot pa v Močvirje med vsega naveličane hladnocinične pametnjakoviče. Tokrat pa sem si zaželel malce bolj umirjenega odziva. No, izbruhi odobravanja so se kmalu umirili in do zadnje tretjine koncerta ostali v mejah normale.
Dramaturgija nadaljevanja je bila na las podobna nastopu, zabeleženem na koncertnem CD-ju in DVD-ju Live In London (tudi v Pragi je bilo slično). Vrstni red komadov skoraj identičen, le nov (veliko boljši) aranžma Everybody Knows in hipnotična izvedba Waiting For The Miracle, absolutni vrhunec prvega dela koncerta, sta odstopala od že videnega. In odsotnost skoraj vsake verbalne komunikacije z občinstvom. Kot da se je odločil, da ne bo dodatno podžigal razigrane publike, čeprav je drugače dokaj zgovoren gospod.
Cohen ne igra na prvo žogo. Vzdušje gradi počasi in po dobri uri, ko prebije led, naredi pavzo. Po slabe pol ure se vrne na oder in stopi za klaviaturo, namenjeno gostilniškim one-man bandom, ter pritisne na tipko za vklop sintetičnega ritma. Še prej nas posvari, naj se ne ustrašimo, ker je zadeva avtomatska. Začne se Tower Of Song, eden njegovih ključnih komadov. Na odru so poleg njega samo še klaviaturist Neil Larsen, ki na hammond-orglah povsem nevsiljivo barva ozadje, ter tri spremljevalne vokalistke: Sharon Robinson, njegova dolgoletna sodelavka ter soavtorica številnih ta večer izvedenih pesmi, in sestri Webb, dve dekleti z angelskimi glasovi. Ko zaključijo Tower, sledi Suzanne, verjetno njegova najbolj znana pesem. Potem pa ekskluzivni soj žarometov za nekaj minut ukrade virtuozni kitarist/mandolinist Javier Mas, ki na klasični kitari odigra strasten uvod v The Gypsy’s Wife.
Celotna spremljevalna zasedba je izredna. Poleg prej naštetih velja še posebej omeniti Dina Solda, pihalca z neverjetno široko paleto emocij, ki mu jih uspe izraziti z dihom v svoj instrument. Pravzaprav vsi bolj kot spremljevalna skupina delujejo kot velika družina (z Mojstrom skupaj jih je na odru deset). Nikoli še nisem videl skupine glasbenikov, ki bi drug do drugega izkazovali toliko spoštovanja in naklonjenosti. Očitno je, da se medsebojno neizmerno cenijo in tak v glasbenem poslu zelo redek odnos je verjetno vzrok, da na videz umirjena glasba izžareva takšno izrazno moč. Ko prepusti Cohen petje celotne Boogie Street Sharon Robinson, ne odide v zaodrje na kozarček, kot bi to storila večina zvezdnikov, temveč nemo, s klobukom na srcu spremlja njeno izvedbo na centralni poziciji na odru. Sharon je izjemna in dvorana ji to pokaže.
Sledi Hallelujah, verjetno najbolj emotiven trenutek večera. Od tega trenutka je publika spet na nogah in kdor hoče kaj videti, mora zadnjico odlepiti z udobnega stolčka, ker sledi venček največjih uspešnic. Najbolj mi je všeč First We Take Manhattan z ritmom, ki bi dobro prišel skozi tudi na kakšni plesni veselici. Tonski tehnik mora vseskozi višati jakost zvoka, saj ga publika skoraj preglasi. Omenjeni gospod si zasluži absolutno pohvalo. Zvok je namreč briljanten. Samo po globokem odmevu basbobna vem, da sem v športni dvorani, slišna je vsaka najmanjša finesa. Da v takšnih prostorih ni mogoče nastaviti dobrega zvoka, je izgovor tistih, ki ne znajo.
Že globoko v drugem dodatku prepusti naš omiljeni starejši gospod oder sestrama Webb, ki odpojeta If It Be Your Will in sami sebe spremljata s harfo in akustično kitaro. Zelo lepo. Nato pa Closing Time. Poslovijo se z I Tried To Leave You po skoraj treh urah.
Leonard Cohen bo 12. oktobra nastopil v Ljubljani. Če ga še niste videli v živo, si privoščite to izkušnjo. Ne boste ostali ravnodušni.
Zanimivo, da nihče še ni nič napisal na tale članek. Z vsem napisanim se strinjam. Izvrstni glasbeniki, krasni aranžmaji in izvedbe, super publika in zvok ter seveda Gospod – 3 ure magije. Samo upam lahko, da bo v Ljubljani podobno. Ne vem koliko bo že utrujen po turneji, je pa dobro, da bo imel zadnji koncert pred Ljubljano v Moskvi že 5 dni prej.