Zadnja leta sem diskografijo Brucea Springsteena spremljal s pomislekom in to tudi z utemeljitvami izražal na straneh Nove Muske. Januarja letos je izdal studijski album High Hopes, ki je bil nekakšna mešanica predelav, še neobjavljenih pesmi, ki so sedele v predalu celo kako desetletje, in podobnega gradiva, začinjenega z večkrat pretiranim kitarskim ekshibicionizmom Toma Morella. Kljub temu pa je High Hopes bil v povprečju nekolikanj kvalitetnejši album kot njegova predhodnika.
Record Store Day, dan ploščarn, je po svetu nekaj posebnega: dan, ko glasbeniki odprejo svoje arhive in ponudijo ekskluzivne izdaje – seveda samo za en dan. Letos je to storilo precej uglednih umetnikov: med drugimi Wanda Jackson, R.E.M., Neil Young in tudi Bruce Springsteen. 19. aprila je Boss ploščarnam ponudil EP American Beauty, mini album štirih pesmi, ki naj bi ostale s snemanj za že omenjeni januarski album High Hopes. V »običajni« prodaji EP-ja ni bilo, ponudili pa so ga na iTunes. Prav tako je zgolj v mp3-jevski različici dosegljiv na Amazonu. Podobno kot druge tovrstne izdaje je vinilna različica v hipu dosegla precej zanimive cene na eBayju. Dejstvo, da v času tega pisanja (ki je dokaj ažurno po zaslugi YouTuba in iTunes) v kratkem vendarle pričakujemo vinilno izdajo, se je posrečilo zgolj po naključju, ker se najdejo tudi neoderuški prodajalci … in se povrhu posreči kak hiter klik.
Springsteenov EP je dovolj zanimiv, da mu velja posvetiti nekaj besed. Naslovnica je sicer dokaj generična, naslov poznate iz filmskega sveta, a Springsteen je z njim kot ponavadi, ko privzema naslove, hotel poudariti usmeritev štirih pesmi, ki bi po mnenju zgorajpodpisanega morale najti prostor na High Hopes na račun kakšnih ne preveč posrečenih, ki so ostali na albumu (katere skladbe so to, smo že spregovorili v prispevku o albumu.
Gre za štiri zanimive politično-ljubezenske bivanjske zgodbe, dve sta nekoliko bolj rockerski (American Beauty in Hurry Up Sundown), dve pa baladni (Mary Mary in Hey Blue Eyes). Zlasti v naslovni se Springsteen spet nekolikanj preveč trudi, tako s produkcijo kot z gromenjem, njegov rockerski glas ni več zares prepričljiv. Pač pa pride do polnega izraza njegov folkovsko-countryjevski glas v obeh baladah, ki potrjuje mnenje, da bi se Springsteen v zrelih letih moral osredotočiti na zvok, kot ga je uvedel na ploščah The Ghost Of Tom Joad (1995) in Devils And Dust (2005). Vendar pa tudi rockerski del EP-ja American Beauty ni tako zelo pretiran, da ne bi v svojih najboljših trenutkih spominjal na Springsteenov bržčas najboljši rockerski album novega tisočletja Magic iz leta 2007, kar je seveda dobra novica. Boss se je z besedili na rockerskih albumih nehal truditi že davno, bolj mu uspevajo v baladah, pa tudi vse večje pojavljanje repeticij daje novim pesmim nekakšen »uročitveni« čar, ki ga je po letu 2007 težko najti na njegovih albumih … s peščico izjem seveda, ki bi jih morda lahko našteli na prste ene roke.
Sam je ob EP-ju na svoji spletni strani zapisal med drugim: “V pesmi American Beauty sem pel v glasovnih legah, ki jih ne uporabljam pogosto, skupaj z »zvočnim kitarskim zidom« pa dobi vsa zadeva nekakšen prizvok E Street Banda, ki je zašel k Rolling Stonesom v leto 1972. Mary Mary je za las zgrešila uvrstitev na ploščo High Hopes; posrečena skrivnostna pesmica je, poezija o strtih srcih, ki se vam z godali in fantomskim besedilom prilepi na ušesa. (…) Zaključna Hey Blue Eyes je ena mojih najtemnejših političnih pesmi. Napisal sem jo še v času Bushevega predsednikovanja; gre za metaforo o grozi, ki jo je naša vlada zasejala v letih po invaziji na Irak. (…)«
Hey Blue Eyes je brez pretiravanja najboljša Springsteenova pesem po letu 2005 in albumu Devils And Dust. V njej obračunava z lažnim patriotizmom in »gospodarji«, ki obvladujejo igro. Pesem dokazuje tudi, da Springsteena, čeravno je na zadnjih ploščah to redko opazno, pesniška žilica še ni docela zapustila in da je še sposoben napisati dobro besedilo brez klišejev in banalnih rim. »V tej hiši,« pravi med drugim, »se naše hčere in sinovi razlivajo kot vino!« in »Zgoraj večerja gospodar s svojimi prijatelji kriminalci. A ne skrbi, spakirali bodo in odšli, še preden se bo začela resna jeba!« Precej sarkastična opazka, glede na to, da se subjekt spodaj pripravlja na intimno z »modrimi očmi«, v hiši, kjer kriminalni gospodar brez milosti zapravlja življenja naših sinov in hčera. V resnici kriminalci še dolgo ne bodo odšli in refren »Hej, modrooka, vse je v redu!« je v tem kontekstu pravzaprav jasen: ne samo, da ne bodo odšli, jebali bodo tudi njiju … in nas. Še naprej. Zelo univerzalno sporočilo, ob katerem se velja zamisliti tudi pri nas.
EP American Beauty s producentom Ronom Aniellom je tako nekakšno nadaljevanje albuma Magic, ki smo ga dolgo čakali, žal samo v štirih pesmih in vsaj na vinilu očitno žal samo ekskluzivno. Osebno najljubša pesem z EP-ja bo očitno ostala zaključna »iraška balada« Hey Blue Eyes, ob kateri zlahka pozabimo, da je Springsteen po Magic izdal še tri studijske plošče.
